Živčni sistem vpliva na vsako aktivnost telesa, zato okvare sistema povzročajo kompleksne motnje gibanja, ravnotežja, koordinacije, pareze ali paralize udov, motnje senzibilitete, spastičnost, bolečine in številne druge težave.

Najpogosteje pride do okvare živčnega sistema pri možganski kapi, parkinsonovi bolezni, poškodbi glave, cerebralni paralizi in številnih drugih obolenjih, ki pogosto zahtevajo dolgotrajno nevrofizioterapevtsko obravnavo, ki lahko bistveno izboljša stanje ali vzdržuje pacientu sprejemljiv nivo funkcionalnih sposobnosti.

Temeljni princip nevrofizioterapije je normalen gibalni razvoj otroka, zato mora terapevt dobro poznanti značilnosti normalnega in patološkega gibanja ter normalen motorični razvoj.

Po poškodbi živčnega sistema ima le-ta veliko sposobnost prilagajanja in reorganizacije. Cilj fizioterapevta je spodbujanje normalnega gibanja in funkcije. Terapevt doseže pacientovo izboljšanje s pomočjo reševanja novonastalih gibalnih problemov, tako da jih poskuša zamenjati oz. nadomestiti s pravilnimi gibalnimi vzorci; na kakšen način in s katerimi metodami se tega loti, pa je odvisno od terapevtovega razumevanja anatomije in fiziologije živčnega sistema.