Therapia, fizioterapija na domu, d. o. o.

Telefon: 080 44 66 | E-mail: info@therapia-dom.si

Blog

Therapia-dom.siBlog
Therapia_wp Amiotrofična lateralna skleroza, Znanstveni članki

Amiotrofična lateralna skleroza (ALS) in telesna vadba

Amiotrofična lateralna skleroza (ALS) je nevrodegenerativna in napredujoča bolezen, ki povzroča slabenje in usihanje skeletnih mišic. To so mišice, ki jih uporabljamo pri žvečenju, hoji, govorjenju in dihanju.

Telesna vadba poskrbi, da bolnik z amiotrofično lateralno sklerozo čim dlje ohranja neodvisnost S telesno vadbo krepi še neprizadete mišice, izboljša krvožilni sistem, hkrati pa ima vadba tudi pozitiven vpliv na simptome, kot sta utrujenost in depresija.

V nadaljevanju bomo predstavili obstoječe znanstvene članke o tematiki amiotrofična lateralna skleroza in telesna vadba. K vsaki predstavljeni raziskavi, smo dodali tudi vir, kjer si o raziskavi lahko preberete še več.

Telesna vadba in upočasnitev propadanja muskulature bolnikov z ALS

Terapevtska telesna vadba lahko prispeva k upočasnitvi propadanja muskulature bolnikov z diagnozo amiotrofična lateralna skleroza glede na kratkoročne, srednjeročne in dolgoročne razlike. Analiza 10 kliničnih preskušanj, s skupno 421 udeleženci, je raziskala možne kratkoročne, srednje- in dolgoročne učinke programa terapevtske telesne vadbe na funkcionalnost bolnikov z amiotrofično lateralno sklerozo (ALS), merjenih z lestvico revidirane funkcionalne amiotrofične lateralne skleroze. (ALSFRS-R). Rezultati so pokazali, da so skupine terapevtske telesne vadbe pokazale pomembne kratkoročne, srednjeročne in dolgoročne razlike, pri čemer so dosegle povprečno razliko 5,8 točke v primerjavi s 7,6 točke, ki so jih pridobile kontrolne skupine po šestih mesecih, merjeno z ALSFRS-R. Poleg tega so udeleženci pokazali pomembne izboljšave funkcionalnih sposobnosti na kratek, srednji in dolgi rok. Zaključili so, da bi terapevtska telesna vadba lahko prispevala k upočasnitvi propadanja muskulature bolnikov z ALS in tako olajšala njihovo uspešnost pri vsakodnevnih življenjskih dejavnostih, na podlagi pomembnih razlik, ki so jih ti posamezniki pokazali kratkoročno, srednjeročno in dolgoročno tako pri subjektivnem zaznavanju, merjeno z ALSFRS-R, in funkcionalni zmogljivosti. (Vir: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC7908444/)

Telesna vadba in izboljšanje funkcionalne sposobnosti in pljučnih funkcij bolnikov z ALS

Telesna vadba lahko varno in bistveno izboljša funkcionalno sposobnost in pljučno funkcijo bolnikov z Amiotrofično lateralno sklerozo (ALS). 7 študij, ki je vključevalo 322 bolnikov, je sistematično preverilo učinkovitost in varnost vadbe pri bolnikih z amiotrofično lateralno sklerozo. Primarni rezultati so bili funkcionalna sposobnost, pljučna funkcija in kakovost življenja. Sekundarni rezultati so bili mišična moč, utrujenost in neželeni učinki. Metaanaliza je pokazala, da so funkcionalni rezultati pri dolgoročnem in predvidenem odstotku prisilne vitalne zmogljivosti bolnikov z ALS v skupini, ki se je ukvarjala z vadbo, pomembno višjI od tistih v skupini brez vadbe ali običajne nege. V mišični moči in kakovosti življenja niso opazili pomembne razlike. Vzdržljivostna ali aerobna vadba je izboljšala funkcionalne rezultate bolnikov z ALS. Vadba ni poslabšala utrujenosti ali povzročila neželenih dogodkov. Zaključili so, da vadba lahko varno in bistveno izboljša funkcionalno sposobnost in pljučno funkcijo bolnikov z diagnozo Amiotrofična lateralna skleroza (Vir: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/32452880/).

Do podobnih ugotovitev so prišli tudi pri naslednji študiji. Metaanaliza 8 študij, ki je vključevala 532 bolnikov, je ocenjevala učinek aerobne vadbe, treninga odpornosti in kombinirane vadbe pri bolnikih z amiotrofično lateralno sklerozo. Primarni izidi so bili funkcionalna sposobnost, dihalna funkcija, utrujenost, bolečina, kakovost življenja, moč zgornjega dela telesa, moč spodnjega dela telesa in Vo2peak; sekundarnimi izidi pa neželeni dogodki in izvedljivost vaj. Metaanaliza je odkrila statistično pomembno razliko v korist vadbe pri funkcionalnih sposobnostih, splošni kakovosti življenja in Vo2peak. Končno ni bilo ugotovljene nobene bistvene razlike v dihalni funkciji, utrujenosti, bolečini ter moči zgornjega in spodnjega dela telesa. Avtorji so zaključili, da varnost in učinkovitost vadbene terapije pri bolnikih z ALS ostaja nejasna in potrebne so nadaljnje visokokakovostne študije z večjim vzorcem (Vir: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/34555670/)

 

Z telesno vadbo se znatno izboljša funkcijske ocenjevalne lestvice amiotrofične lateralne skleroze. 2 študiji sta sistematično pregledali učinke vadbe za ljudi z amiotrofično lateralno sklerozo. Prva študija je preučevala učinke vadbe dvakrat na dan, program vzdržljivostne vadbe z zmerno obremenitvijo v primerjavi z “običajnimi aktivnostmi” pri 25 osebah z diagnozo amiotrofična lateralna skleroza. Druga študija preučevala učinke vaj z zmerno obremenitvijo in zmerno intenzivnostjo odpornosti trikrat na teden v primerjavi z običajno nego (vaje za raztezanje) pri 27 ljudeh z ALS. Po treh mesecih, ko so združili rezultate obeh preskušanj (43 udeležencev), je prišlo do znatnega povprečnega izboljšanja v merilu funkcijske ocenjevalne lestvice amiotrofične lateralne skleroze (ALSFRS) v korist vadbenih skupin. Statistično značilnih razlik v kakovosti življenja, utrujenosti ali mišični moči niso ugotovili. V obeh preskušanjih o neželenih učinkih (povečani mišični krči, bolečine v mišicah ali utrujenost) raziskovalci niso poročali. Avtorji so zaključi, da so vključene študije bile premajhne, da bi ugotovili, v kolikšni meri so krepilne vaje za ljudi z ALS koristne in ali je vadba škodljiva. Potrebnih je več raziskav (Vir : https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC6769061/).

 

V naslednji raziskavi je bilo ugotovljeno, da visokofrekvenčna telesna vadba ni bila boljša od običajnih režimov vadbe pri motoričnih in dihalnih funkcijah, preživetju, utrujenosti in kakovosti življenja bolnikov z ALS. Študija je raziskala individualizirano rehabilitacijo, superiornost dveh različnih frekvenc vadbe na stopnjo napredovanja ALS. Vključili so 65 bolnikov v dve skupini: režim intenzivne vadbe (IER, pet sej/teden) v primerjavi z običajnim režimom vadbe (UER, dve seji/teden). Režim zdravljenja je za obe skupini obsegal isto vrsto vadbe, vključno z aerobnim treningom, vzdržljivostnim treningom, raztezanjem ali asistirano aktivno mobilizacijo, ki se je razlikovala glede na pogostost intervencije. Pri bolnikih pod IER v primerjavi z UER niso ugotovili pomembnih sprememb v napredovanju bolezni. Ob koncu študije med obema skupinama ni bilo pomembnih razlik v preživetju, respiratorni funkciji, času do podpornih postopkov in kakovosti življenja. Neželeni dogodki, utrujenost in obremenitev negovalcev se med obema režimoma zdravljenja niso razlikovali. Zaključili so, da kljub nekaterim omejitvam je preskušanje pokazalo, da visokofrekvenčna telesna vadba ni bila boljša od UER pri rezultatih ALSFRS-R, motoričnih in dihalnih funkcijah, preživetju, utrujenosti in kakovosti življenja bolnikov z ALS (Vir: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/34786907/)

Telesna vadba in program vadbe na domu za bolnike z amiotrofično lateralno sklerozo

Poleg fizične terapije se priporoča, da bolniki z ALS po potrebi sodelujejo v programu vadbe na domu za funkcionalno izboljšanje, povezano s telemedicino. Amiotrofična lateralna skleroza (ALS) je progresivna bolezen motoričnih nevronov, ki prizadene tako zgornje kot spodnje motorične nevrone in je v svojem poteku usodna. Ta dokument o stališču, ki temelji na dokazih, predstavlja uradno stališče oddelka UEMS PRM. Namen prispevka je opredeliti vlogo zdravnika fizikalne in rehabilitacijske medicine (PRM) in strokovne prakse PRM za osebe z ALS. Opravljen je bil sistematičen pregled literature in konsenzni postopek s pomočjo procesa Delphi, ki je vključeval delegate vseh evropskih držav, ki so zastopane v sekciji UEMS PRM. Sistematični pregled literature je naveden skupaj z dvaintridesetimi priporočili, ki izhajajo iz postopka Delphi. Odgovornost zdravnika PRM je funkcionalna ocena oseb z ALS in izvedba optimalnega in najučinkovitejšega programa oskrbe PRM. Rehabilitacijski program bolnikov se mora izvajati in spremljati multiprofesionalni tim z zdravnikom PRM kot glavnim koordinatorjem. Med drugim, se poleg fizične terapije, priporoča, da bolniki z ALS po potrebi sodelujejo v programu vadbe na domu za funkcionalno izboljšanje, povezano s telemedicino. Poleg tega je vloga zdravnikov PRM pomembna pri oblikovanju, izvajanju in rednem spremljanju vsake stopnje programa vadbe na domu, da bi spremljati razvoj pacientovega splošnega zdravstvenega stanja v povezavi s fizioterapevtom (Vir: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC9980500/)

Učinek delovne terapije na bolnike z amiotrofično lateralno sklerozo

V naslednji raziskavi so predstavili rezultate sistematičnega pregleda literature o posegih, povezanih z delovno terapijo pri osebah z amiotrofično lateralno sklerozo. Pregled je vključeval 14 študij. Ugotovili so omejene do zmerne dokaze, da imajo ljudje, vključeni v multidisciplinarne programe, daljše preživetje kot tisti v splošni negi, in omejene dokaze, da imajo tisti v multidisciplinarnih programih višji odstotek ustreznih pripomočkov in višjo kakovost življenja v socialnem delovanju in duševnem zdravju.

Poleg tega so v raziskavi dokazali, da so ljudje z ALS zadovoljni z udobjem in enostavnostjo uporabe svojih električnih invalidskih vozičkov (PWC). Poleg tega so na voljo omejeni dokazi, da PWC ljudem omogočajo večjo interakcijo v skupnosti. Prav tako je malo dokazov, da so nekateri pripomočki bolj koristni od drugih. Zmerni dokazi kažejo, da domači vadbeni program vsakodnevnega raztezanja in vadbe z odpornostjo izboljša delovanje. Razpravlja se o posledicah za prakso, izobraževanje in raziskave (Vir: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/24367951/)

 

Therapia_wp Demenca

Demenca statistika

Demenca postaja vedno pogostejša bolezen. Samo v Sloveniji že zdaj živi več kot 40.000 ljudi s to boleznijo, ampak se ta številka zaradi hitrega staranja prebivalstva tako hitro povečuje, da naj bi se do leta 2050 več kot še enkrat povečala – takrat naj bi to bolezen v Sloveniji leta 2050 imelo diagnosticirano že kar 85.000 ljudi, lahko pa tudi več. Življenjska doba se namreč daljša, demenca pa je najpogosteje diagnosticirana prav pri starejših.

Demenca epidemiologija

Demenca je bolezen, za katero velja:

  • da vzroki za njen nastanek in nastanek sprememb v možganih, ki jih bolezen povzroča, še niso popolnoma znani,
  • da za boleznijo zboli več žensk kot moških, kar je v veliki meri povezano z daljšo življenjsko dobo žensk,
  • da pri osebah, ki so starejše od 65 let, zboli vsaka peta oseba, pri starejših od 80 let pa se bolezen pojavi že pri vsaki tretji osebi, zato njena pogostost s starostjo narašča,
  • da zgolj približno 9 % ljudi zboli že pred 65. letom,
  • da je najpogosteje diagnosticirana pri starejših od 85 let,
  • da ima bolezen kar 60 % ljudi, ki so starejši od 90 let,
  • da njeno najpogostejšo obliko predstavlja Alzheimerjeva bolezen (več kot 60 % vseh primerov).

Diagnosticiranih je le polovica primerov

Demenca sicer predstavlja vedno pogostejšo diagnozo in tako v Sloveniji kot po svetu je vsako leto diagnosticiranih veliko število primerov te bolezni, vendar pa raziskave kažejo, da ustrezno diagnozo kljub temu dobi zgolj približno polovica ljudi s to boleznijo. To pomeni, da veliko ljudi še vedno ne prepozna njenih simptomov in kljub izraženim simptomom ne obišče zdravnika ter ne dobi ne diagnoze ne primerne obravnave. 

Eden od razlogov za to pa je lahko tudi prepričanje, da je ta bolezen neozdravljiva ter predstavlja sestavni del staranja, zato za lajšanje težav s to boleznijo ni mogoče narediti ničesar. Takšno prepričanje je popolnoma napačno. Demenca zaenkrat res ni ozdravljiva, zagotovo pa je možno:

  • lajšati njene simptome, 
  • upočasnjevati napredovanje bolezni,
  • z ustrezno oskrbo bolniku pomagati do boljše kvalitete življenja. 

Vsega tega se je še posebej pomembno zavedati, saj kar 90 % ljudi s to boleznijo ostaja v domači oskrbi, zato je treba svojce čim bolj informirati o bolezni ter njenih simptomih, pa tudi o ustrezni pomoči in negi.

Demenca in dejavniki tveganja za njen razvoj

Demenca se lahko razvije pri vsakomur in je pogosta tako v razvitih kot manj razvitih državah. Natančnih vzrokov, zakaj se razvije, še ne poznamo, zagotovo pa poznamo dejavnike tveganja, ki statistično gledano lahko vodijo v razvoj bolezni. Ti dejavniki tveganja so:

  • ponavljajoča depresija, zlasti v kasnejših obdobjih življenja, predstavlja kar dvakrat večje tveganje za razvoj bolezni, pri čemer se v takšnih primerih ta največkrat kaže v obliki Alzheimerjeve bolezni,
  • druge kognitivne ali psihične motnje predstavljajo še enega od pomembnih dejavnikov tveganja,
  • nekatere vrste protibolečinskih zdravil in zdravil za lajšanje tesnobe lahko v določenih primerih pripomorejo k razvoju bolezni,
  • nezdrav življenjski slog predstavlja enega ključnih dejavnikov tveganja za razvoj bolezni, pri čemer ključno vlogo igrajo predvsem neustrezna prehrana, premalo gibanja, stres, kajenje in pitje alkohola,
  • visok krvni tlak ali izrazito nihanje krvnega tlaka vpliva na slabšanje možganskih zmožnosti in predstavlja dvakrat večje tveganje za razvoj bolezni,
  • sladkorna bolezen ali diabetes tipa 2, saj so ljudje s to boleznijo tudi bolj nagnjeni k temu, da se bo pri njih razvila demenca.

Demenca in ustrezna oskrba

Številne organizacije opozarjajo, da za oskrbo bolnikov, ki jih je prizadela demenca, ni ustrezno poskrbljeno. Kot že omenjeno, večina takšnih bolnikov ostaja v domači oskrbi, skrb zanje pa v večini primerov za svojce predstavlja velik zalogaj, saj bolniki potrebujejo ustrezno pomoč in nego tudi 10 let in več časa. Bolezen sčasoma tudi vedno bolj napreduje, kar je za svojce izredno izčrpavajoče. Dokaz za to je tudi podatek, da kar 50 % svojcev, ki skrbi za osebe s to boleznijo, kaže simptome depresije. Zaradi tega bi bila sistemska ureditev pomoči na domu ter dolgotrajne oskrbe in podpore tako za bolnike kot za njihove svojce več kot nujna in samo upamo lahko, da bo za to v naslednjih nekaj letih tudi poskrbljeno. Zaenkrat pa je za svojce pomembno predvsem naslednje:

  • da je za boljši nadzor nad boleznijo ključno njeno zgodnje odkrivanje in postavitev diganoze, saj se tako lahko bolnikom pomaga že v zgodnejši fazi bolezni, s čimer se upočasni njeno napredovanje,
  • da redna fizična in psihična aktivnost bolnika zelo koristna,
  • da lahko bolniku zelo pomagajo tudi z ustrezno čustveno podporo, ki je nujna za lažje spopadanje z boleznijo,
  • da obstajajo različna zdravila, s katerimi je mogoče lajšati simptome bolezni,
  • da obstajajo tudi različne terapije, s katerimi je mogoče upočasnjevati razvoj bolezni, izboljšati stanje in počutje bolnika ter lajšati simptome bolezni (to so na primer metode, kot so kognitivna rehabilitacija, kognitivna stimulacija, fizioterapija in podobno).
Therapia_wp Demenca

Demenca zdravljenje

Demenca žal še ni ozdravljiva, obstajajo pa številne metode, s katerimi se bolnikom lahko učinkovito pomaga. Zdravljenje je tako usmerjeno v lajšanje simptomov, pri čemer se uporablja tako različna zdravila kot druge terapije in vaje, ki lahko pomagajo pri obvladovanju bolezni in psihičnih ter vedenjskih sprememb, ki jih ta povzroča.

Zgodnje zdravljenje je najbolj uspešno

Demenca se v večini primerov začne skorajda neopazno, potem pa postopoma vedno bolj napreduje, dokler ne nastopi napredujoča faza bolezni, pri kateri bolnik potrebuje stalen nadzor in postane popolnoma odvisna od pomoči drugih. Zgodnje odkrivanje bolezni je ključnega pomena, saj pri tej bolezni velja, da prej ko se začne zdravljenje, bolj uspešno je in bolj je z njim možno upočasniti njeno napredovanje.

Ker gre za bolezen, ki prizadene velik del starejše populacije, pa so zelo pomembni tudi preventivni ukrepi, s katerimi lahko zamaknemo razvoj bolezni na kasnejša obdobja. Zaradi tega tako tistim starejšim, ki jim je bila že diagnosticirana demenca v zgodnji obliki, kot na sploh starejšim od 65 let lahko pomagajo naslednji ukrepi:

  • skrb za duševno zdravje in dobro psihično počutje,
  • izogibanje stresnim situacijam,
  • skrb za sprostitev,
  • zdrav življenjski slog,
  • redna in vsakodnevna fizična aktivnost ali vadba,
  • ustrezna prehrana, pri kateri se je treba izogibati nasičenim maščobam in sladkorju (raziskave kažejo, da ima največ pozitivnih učinkov tako imenovana mediteranska dieta),
  • dodajanje določenih hranil,
  • zdrav spalni režim,
  • ohranjanje miselne aktivnosti,

Demenca in zdravljenje z zdravili

Pri zdravljenju, odpravljanju in lajšanju simptomov, ki jih povzroča demenca, se uporabljajo različna zdravila. Z zdravili bolezni ni mogoče ozdraviti, je pa z njimi mogoče vplivati na kognitivne spremembe v možganih ter spremembe v vedenju in osebnosti. Pri tem pa se je treba zavedati:

  • da obstajajo številna zdravila, ki se lahko uporabljajo pri zdravljenju te starostne bolezni, zato lahko ustrezno terapijo z zdravili določi le zdravnik, pri čemer je treba po določenem času preveriti, kakšni so njihovi učinki in jih po potrebi nadomestiti z drugačno terapijo,
  • da na tržišče nenehno prihajajo tudi nova zdravila, saj se raziskovalci neizmerno trudijo, da bi našli način za zdravljenje te bolezni, zato pri bolnikih, pri katerih je bila demenca diagnosticirana že pred več leti, velja vsake toliko časa pri zdravniku preveriti, ali obstajajo kakšne nove, izboljšane možnosti farmakološkega zdravljenja,
  • da imajo številna takšna zdravila tudi izrazite stranske učinke, na katere je treba biti pri jemanju pozoren – ker se bolniki takšnih stranskih učinkov slabo zavedajo, morajo biti nanje toliko bolj pozorni njihovi svojci,
  • da je nekatera zdravila za zdravljenje kognitivnih motenj in vedenjskih ter osebnostnih sprememb dovoljeno jemati le krajši čas,
  • da učinki različnih zeliščnih pripravkov in drugih podobnih dodatkov, kot so ginko, ginseng, vitamin E, antioksidanti in podobno, žal nima preverjenih učinkov.

Kognitivna stimulacija, delovna terapija in fizioterapija

Vedno bolj jasno postaja, da je demenca bolezen, pri kateri zgolj jemanje zdravil nikakor ni dovolj, ampak je treba zdravljenje z zdravili vedno kombinirati tudi z drugimi metodami zdravljenja. Pri tem so se za najbolj uspešne izkazale naslednje terapije:

  • kognitivna stimulacija, s katero je mogoče znatno upočasniti upad nekaterih kognitivnih funkcij, kot so spomin, komunikacija, orientacija, zaznavanje, prepoznavanje, računanje in druge podobne veščine,
  • delovna terapija, s katero je mogoče spodbujati samostojno izvajanje različnih vsakdanjih aktivnosti, ohranjati ter izboljšati motoriko in tudi spoznavne sposobnosti bolnikov, predvsem pa poskrbeti, da ti ostanejo čim bolj samostojni,
  • fizioterapija, ki lahko pri osebah, ki same niso več sposobne redne telesne vadbe, poskrbi za ohranjanje gibalnih zmožnosti, stabilnosti ter samostojne hoje in obenem pri njih izboljša tudi fizično počutje, pomaga pa lahko tudi nepokretnim v zadnjih fazah bolezni (npr. pri preprečevanju preležanin).

Zdravljenje mora biti usmerjeno v dolgoročno obvladovanje bolezni

Ker je demenca dolgotrajna bolezen, ki močno zaznamuje dolgo obdobje bolnikovega življenja (traja lahko tudi 30 let), mora biti zdravljenje usmerjeno v njeno dolgoročno obvladovanje in v to, kako tako bolniku kot njegovim svojcem čim bolj olajšati življenje z boleznijo. Zato je pri zdravljenju treba vedno izhajati iz specifičnih potreb posameznega bolnika in metode zdravljenja temu tudi individualno prilagoditi. Zdravila sicer lahko pomagajo, a še bolj je koristno njihovo kombiniranje z drugimi terapijami, ki spodbujajo umsko ali fizično aktivnost bolnikov.

Omenjene terapije izvajajo za to usposobljeni strokovnjaki, ki imajo ustrezne izkušnje in znanje s tega področja, obenem pa je njihova naloga tudi svetovanje svojcem. Ti lahko bolnikom nudijo ne le vso potrebno pomoč in podporo pri vsakdanjih opravilih, skrbi zase in negi ter zagotavljanju njihove varnosti, temveč lahko tudi sami doma izvajajo aktivnosti in vaje, ki jim priporočijo terapevt kognitivne stimulacije, delovni terapevt in fizioterapevt, ter tako svojemu bližnjemu pomagajo pri zdravljenju.

Ker osebe, ki jih je prizadela demenca, zahtevajo veliko potrpežljivosti in prijaznosti, obenem pa težko sprejemajo nove obraze, so pogosto prav svojci tisti, ki se jim lahko najbolj približajo in ki lahko s pomočjo zdravil in različnih terapij najbolj pripomorejo k dolgoročnemu obvladovanju bolezni.

Therapia_wp Drugo, Novo

Kako starejšim lahko pomaga fizioterapija?

Fizioterapija se pogosto povezuje zgolj z rehabilitacijo po športnih in drugih poškodbah ali kot del rehabilitacije po različnih operacijah, v resnici pa lahko pomaga tudi pri številnih težavah, s katerimi se soočajo starostniki, pa naj si bodo to bolečine v kolenih ali drugih sklepih, težave s križem, nezanesljiva hoja, upadanje mišične in na sploh fizične moči ali kaj drugega. Prav tako pa fizioterapija lahko pomaga preprečiti padce in poškodbe pri starostnikih.

Staranje povzroča številne spremembe

Fizioterapija je koristna za vse starostnike, ki se soočajo z različnimi starostnimi težavami. S staranjem se namreč naše telo spreminja in peša. V tem obdobju so značilne številne degenerativne spremembe, ki se kažejo kot problemi s hrbtenico, koleni, kolki in drugimi deli telesa, kar lahko nezdrav življenjski slog, nepravilna drža, nezadostna skrb za telesno aktivnost ter različne poškodbe in bolezni še poslabšajo. Fizioterapija je pri starostnikih zato usmerjena v:

  • preprečevanje padcev in drugih poškodb,
  • preprečevanje upadanja mišične mase in težav s sklepi,
  • preprečevanje osteoporoze ali težav z njo,
  • ohranjanje čim boljše telesne forme,
  • vzpostavljanje boljših psihofizičnih zmožnosti,
  • skrb za bolj kvalitetno uživanje starosti.

Fizioterapija poskrbi za lajšanje težav s kolki, koleni in hrbtenico

Starostniki zagotovo najpogosteje tožijo zaradi težav s kolki, koleni in hrbtenico. Nekatere boli križ že zjutraj, ko vstanejo, drugi začutijo bolečino v kolenih vsakič, ko naredijo nekaj korakov navzdol po stopnicah, tretji imajo zaradi kolkov težave s hojo. Marsikdo od njih, pogosto pa tudi njihovi svojci, vse naštete težave povezuje z obrabo in s starostjo ter meni, da so v kasnejših obdobjih življenja takšne težave normalne in se je treba z njimi kar sprijazniti. V resnici pa se vsako od omenjenih starostnih težav da vsaj nekoliko omiliti, predvsem pa je možno preprečiti, da bi težave postale hujše. Pri tem je v veliko pomoč lahko tudi fizioterapija, ki starejšim pomaga pri:

  • težavah s pregibanjem kolenskega sklepa,
  • bolečinah v kolenu, kolku ali hrbtenice,
  • težavah s križem in s spodnjim delom hrbtenice,
  • oteženem gibanju,
  • oteženem vstajanju iz postelje,
  • težavah s hojo, zanašanju pri hoji ali slabem ravnotežju,
  • premagovanju drugih starostnih težav, zaradi katerih se vedno težje gibajo ali jih je strah padcev.

Fizioterapija kot preventiva pred padci in poškodbami

Zaradi vseh zgoraj naštetih starostnih težav in slabšanja fizičnih sposobnosti so starejši tudi bolj nagnjeni k padcem. Njihova hoja je večkrat nezanesljiva, pojavljajo se težave z ravnotežjem, ko jih zanese, pa se težje obdržijo na nogah oziroma težje ujamejo kot kdo mlajši. Ker imajo starejši navadno tudi bolj krhke kosti, pogosta pri njih pa je tudi osteoporoza, so posledice padcev večkrat tudi zlomi, ki zahtevajo dolgotrajno okrevanje z veliko mirovanja. V času mirovanja se fizične in gibalne sposobnosti starostnikov še poslabšajo, zato je pri starostnikih treba preventivno skrbeti za preprečevanje padcev in poškodb, povezanih z njimi. Pri tem odlično preventivo predstavlja tudi fizioterapija, ki:

  • pomaga ohranjati različne gibalne funkcije,
  • izboljšuje stabilnost telesa in ravnotežje,
  • pomaga izboljšati fizično vzdržljivost,
  • poskrbi za povečanje mišične mase,
  • preprečuje otrdelost sklepov,
  • pomaga lajšati težave s sklepi,
  • izboljšuje okretnost in gibljivost celotnega telesa,
  • pomaga izboljšati koordinacijo gibov,
  • pomaga izboljšati hojo,
  • ohranja mobilnost starostnika,
  • zmanjšuje tveganje za padce in poškodbe,
  • zmanjšuje tveganje za nekatere bolezni,
  • pomaga ohranjati psihofizične sposobnosti starostnika.

Fizioterapija na domu

Za tiste, ki so onemogli, nepokretni ali pa kakorkoli gibalno ovirani, najboljšo rešitev predstavlja fizioterapija na domu. Slednja je primerna tudi za vse ostale starostnike, saj je zanje in za njihove bližnje gotovo lažje, če jih fizioterapevt obišče kar na domu in jim v domačem okolju nudi ustrezno terapijo. Fizioterapevt svojih klientov ne bo naučil le vaj, s katerimi si lahko pomagajo pri ohranjanju svoje gibljivosti in premagovanju težav s sklepi ali drugih težav, ki jih ovirajo pri gibanju ali povzročajo bolečino, temveč jih bo naučil tudi pravilnega vstajanja in pravilnega dvigovanja bremen, kar je za ohranjanje zdrave hrbtenice in sklepov ter zmanjšanje možnosti poškodb zagotovo bistvenega pomena. Ravno tako pa bo v primeru nezanesljive hoje ali drugih težav pri hoji fizioterapevt svojemu klientu pomagal pri učenju pravilne hoje s palico, berglo ali hojco ter svetoval tudi pri izbiri najbolj ustreznega pripomočka v ta namen. 

Fizioterapija, ki poteka v domačem okolju, pa ima za starejše tudi druge pozitivne učinke:

  • starejši se najbolje počutijo ravno v domačem okolju, zato raje sodelujejo s terapevtom,
  • fizioterapevt lahko v domačem okolju določene vaje pokaže tudi svojcem oziroma jih nauči, kako lahko nadzorujejo pravilno izvajanje vaj,
  • ker fizioterapija poteka na domu manjkrat pride do tega, da je klient ne bi mogel obiskati, zato poteka veliko bolj redno.

Še posebej priporočljiva je fizioterapija na domu po daljši hospitalizaciji starostnika, po operacijah, poškodbah ali boleznih, ki so zahtevale daljše mirovanje, saj je z ustreznimi vajami možno fizično zmogljivost povrniti na prejšnjo raven in jo ohraniti.

 

Therapia_wp Revma

Revma in prehrana

Revma je bolezen, pri zdravljenju katere poleg rednega jemanja zdravil in upoštevanja drugih napotkov zdravnikov zelo veliko pripomore tudi zdrav način življenja. Slednji mora poleg zadostnega in rednega gibanja vključevati tudi čim bolj zdravo, raznovrstno in uravnoteženo prehrano, ki je pri nekaterih oblikah revmatičnih obolenj še posebej pomembna in lahko ključno vpliva nato, da se revma umiri.

Revma in zdravo prehranjevanje

Revma se zdravi z različnimi zdravili ter drugimi metodami, pri čemer velja, da se morajo tisti, ki jim je bila diagnosticirana revma, držati smernic zdrave prehrane, kar vključuje uživanje čim manjše količine nezdravih maščob, holesterola, soli, sladkorja in alkohola. Zdravo prehranjevanje namreč pomaga pri bolj uspešnemu zdravljenju bolezni ter lajša nekatere simptome, ki jih povzroča revma. Ker se revma izraža v različnih oblikah, pa pri posameznih vrstah te bolezni glede prehrane obstajajo nekatere specifike, ki jih je dobro poznati. To velja še posebej za naslednje:

  • putiko,
  • osteoartrozo,
  • revmatoidni artritis.

Putika zahteva prehrano brez purinov

Revma obstaja v številnih oblikah, med katerimi je tudi protin ali putika, kot tudi imenujemo to obliko bolezni. Pri tej obliki ima ključno vlogo pri zdravljenju ravno prehrana, saj gre za presnovno bolezen. Njen glavni simptom predstavlja hudo vnetje sklepov, ki močno boli, vendar pa je takšno vnetje možno preprečiti z izbiro ustrezne diete, ki jo poleg ustreznih zdravil za zmanjševanje količine sečne kisline v krvi predpiše zdravnik. Za blaženje vnetja in posledic, ki jih povzroča putika, je ključna prehrana s čim manjšo količino purinov, saj ti lahko sprožijo napad in bolečino. Z ustrezno dieto pa je možno poskrbeti, da do takšnih napadov skorajda ne prihaja, sploh če bolnik ob tem skrbi tudi zdravo telesno težo in se izogiba pitju alkohola.

Osteoartroza, vitamini in vzdrževanje zdrave telesne teže

Revma se lahko izraziti tudi kot osteoartroza, pri kateri gre za obrabo sklepnega hrustanca. Eden od dejavnikov tveganja, zaradi katerega se lahko razvije osteoartroza, je pomanjkanje vitaminov C in D, zato je pomembno, da poskrbimo za njun dovoljšen vnos v telo. Vitamina C v telo z ustrezno prehrano ni težko dobiti, saj obstaja veliko živil, ki ga vsebuje, medtem ko vitamina D velikemu delu populacije primanjkuje, saj ga le v manjši deli dobimo s prehrano, v večji meri pa ga tvori telo samo s pomočjo vpliva sončnih žarkov. Zaradi tega je za njegovo zadostno količino v telesu pomembno predvsem preživljanje časa na prostem, kadar to ne zadostuje, pa si je možno pomagati z uživanjem ustreznega prehranskega dodatka, ki vsebuje vitamin D.

Drugi pomemben dejavnik tveganja za osteoartrozo pa predstavlja prevelika telesna teža. Ta namreč povzroči prekomerno obremenitev in s tem hitrejšo ter večjo obrabo kolen, kolkov in tudi drugih sklepov. Že samo nekaj kilogramov nižja telesna teža tako lahko znatno pripomore k izboljšanju stanja ali celo zmanjšanju oziroma odpravi bolečine, zato se je v primeru prevelike telesne teže smotrno odločiti za hujšanje. Ravno tako pa morajo vsi, ki jih je prizadela osteoartroza, ves čas skrbeti za uravnavanje svoje telesne teže in za to, da se ta ne poveča preveč. Tudi sicer je priporočljivo, da bolniki, ki jih je prizadela revma, pazijo na ustrezno telesno težo.

Revmatoidni artritis in prehrana

Pri revmatoidnem artritisu načeloma ni predpisana nobena dieta, kljub  temu pa nekatere raziskave kažejo, da lahko določena hrana pri nekaterih bolnikih nekoliko izboljša ali poslabša stanje. V vsakem primeru pa je pri tej bolezni ključno zdravljenje z zdravili, ki jih je treba redno jemati, saj je to edini način, da upočasnimo bolezen in ublažimo njene simptome. Ob zdravljenju z zdravili pa si lahko do izboljšanja stanja bolniki pomagajo tudi s prehrano, pri čemer velja, da:

  • nekaterim bolnikom pri lajšanju bolečine, vnetja sklepov in njihove okorelosti pomaga vegetarijanska prehrana,
  • lahko pri lajšanju simptomov pri nekaterih bolnikih pomaga ribje olje ali olje svetlina, ki je bogato z omega-3-maščobnimi kislinami, slednje pa naj bi imele nasploh pozitiven vpliv na odpravljanje težav, ki jih povzroča revma,
  • nekatere vrste hrane lahko vplivajo na poslabšanje stanja, pri čemer pa se to, za katere vrste hrane gre od posameznika do posameznika razlikuje, zato mora sam ugotoviti, kakšna prehrana bi bila zanj najbolj ustrezna,
  • dieta z alfa-alfa kalčki ni priporočljiva, saj ima lahko resne stranske učinke,
  • kljub temu da lahko post nekoliko umiri vnetje, ta na dolgi rok ni priporočljiv, saj se zaradi njega že tako nizka mišična masa še zmanjša, kar vodi v slabšanje gibalnih zmožnosti.

Na ohranjanje mišične mase vplivata prehrana in gibanje

Revma povzroča pospešeno manjšanje mišične mase, zato je treba narediti vse, da mišično maso bolnikov čim bolj ohranjamo. Pri tem ključno vlogo igrata prehrana z zadostnim vnosom beljakovin, ki predstavljajo osnovni gradnik mišic, ter redno gibanje. Ker pa revma povzroča močne bolečine v sklepih in druge težave z njimi, je gibanje lahko zelo oteženo, zato veliko bolnikov raje izbere počitek kot telesno vadbo. Zaradi tega pride še do hitrejšega upadanja mišične mase, telesne forme in gibalnih sposobnosti, kar simptome, ki jih povzroča revma, lahko še dodatno poslabša.

Če se bolniki, ki jim je bila diagnosticirana revma, ne gibajo dovolj, se poveča tudi tveganje za preveliko telesno težo in različne druge bolezni (na primer bolezni srca in ožilja). V primeru, da bolnik sam ne najde motivacije za gibanje ali gibanja ne zmore, je priporočljiva pomoč ustreznega terapevta in izvajanje vaj za boljšo mišično moč pod njegovim strokovnim nadzorom. Takšna strokovna pomoč pa je dobrodošla tudi sicer, saj lahko fizioterapija pripomore ne le k izboljšanju mišične moči, ampak tudi pri lajšanju nekaterih drugih težav, ki jih povzroča revma.

Therapia_wp Revma

Revma in fizioterapija

Revma bolnikom s to boleznijo povzroča zelo močne bolečine, saj povzroča vnetje sklepov, mišic, kosti, vezi in drugih tkiv. Zaradi tega nastopijo različne težave z gibanjem, ki se na začetku kažejo kot zmanjšana gibljivost, v kasnejših fazah bolezni in predvsem v primeru, če revma ni ustrezno zdravljena, pa tudi kot izguba zmožnosti izvajanja nekaterih gibov ali mobilnosti. Pri preprečevanju takšnih težav najbolj lahko pomaga fizioterapija, ki v procesu spopadanja s to boleznijo predstavlja nepogrešljivo metodo lajšanja nekaterih simptomov in preprečevanja sekundarnih težav.

Fizioterapija odpravlja nekatere težave, ki jih povzroča revma

Fizioterapija pomaga lajšati nekatere težave, ki jih povzroča revma, oziroma jih v veliki meri celo odpravlja, saj redno izvajanje vaj pod vodstvom fizioterapevta omogoča:

  • izboljšanje gibljivosti sklepov,
  • ohranjanje mišične moči ter mišične mase,
  • lajšanje ali celo preprečevanje bolečine,
  • preprečevanje deformacije sklepov,
  • boljšo telesno vzdržljivost.

Kakšne vaje je priporočljivo izvajati?

Fizioterapija mora biti vedno individualno prilagojena, kar še posebej velja v primeru, če ima nekdo več različnih bolezni ali zdravstvenih težav oziroma so njegove gibalne zmožnosti zaradi bolezni do določene mere omejene. Izkušen fizioterapevt bo tako vaje prilagodil posameznemu klientu tako, da bodo čim bolj primerne zanj in bo imelo njihovo izvajanje zanj čim več koristi. Navadno je fizioterapija sestavljena iz naslednjih vrst vaj, ki so priporočljive za vse osebe, ki jim je bila diagnosticirana revma:

  • vaje za ohranjanje in izboljševanje gibljivosti sklepov,
  • vaje za preprečevanje upadanja mišične mase in povečanje mišične moči,
  • vaje za vzdrževanje splošne telesne forme in vzdržljivosti,
  • vaje za raztezanje mišic in kit.

Samostojno izvajanje vaj, ki jih priporoči fizioterapevt

Domača telovadba je sicer zelo koristna, a je treba izbrati ustrezne vaje. Vse vaje, ki jih izvaja oseba, pri kateri je bila diagnosticirana revma, morajo biti izbrane tako, da ta z njimi ne preobremeni svojih sklepov, saj bi to lahko težave, ki jih povzroča revma, še poslabšalo. Zaradi tega je najbolje, če ustrezne vaje izbere fizioterapevt.

Fizioterapevt vsakemu klientu na terapiji namreč pokaže tudi vaje, ki jih ta lahko ta izvaja samostojno doma in s katerimi lahko doseže izboljšanje stanja. Pri tem je zelo pomembna pravilna izvedba vaj, zato je treba pri njihovem izvajanju natančno upoštevati navodila terapevta. Ta bo tudi presodil, kako pogosto je treba izvajati vaje in koliko ponovitev je smiselno narediti, da vaje ne bodo prenaporne. Redna telovadba doma lahko znatno pripomore k zmanjšanju težav s sklepi, pomaga pa tudi pri odpravljanju jutranje okorelosti in bolečine, povezane z njo.

Pomembno je skrbeti tudi za dobro telesno držo. Če ta ni ustrezna, jo je s temu namenjenimi vajami možno popraviti. Tudi pred izvajanjem takšnih vaj se je pametno posvetovati s fizioterapevtom, ki presodi, ali so določene vaje primerne za nekega klienta ali ne. Fizioterapija namreč vedno izhaja iz potreb klienta in ciljev, ki jih ta s terapijo želi doseči.

Gibati se je treba kljub bolečini

Revma pa žal poleg gibalnih težav povzroča tudi zelo močno in dalj časa trajajočo bolečino. Ta je navadno še posebej izrazita zjutraj oziroma takoj po vstajanju, ko je bilo telo ponoči dalj časa v mirujočem položaju, zato ga je takrat zelo težko spraviti v pogon. Kljub temu pa je to nujno – če namreč sklepov ne uporabljamo, začne njihova gibljivost še bolj upadati, lahko pa pride tudi do skrajšave vezi in sklepne ovojnice, kar vodi v deformacijo (razobličenje) sklepov. Prav tako pa zaradi nezadostne uporabe mišic pride do upadanja mišične mase, kar je nasploh ena od težav, ki jo povzroča revma. Če se temu želimo izogniti, je treba skrbeti za redno gibanje, pri čemer poleg različnih športnih aktivnosti, kot so na primer hoja, plavanje ali kolesarjenje, najboljšo izbiro predstavlja prav fizioterapija.

Kaj narediti, če so sklepi otekli?

Če so sklepi otekli in gre torej za akutno vnetje, je potrebno nekaj dni počitka, ki pa nikakor ne sme trajati predolgo. Bolečino je v tem času možno umiriti in blažiti s protibolečinskimi zdravili in z obkladki – če je sklep zelo topel, največkrat pomagajo hladni obkladki, ki koristijo pri umirjanju vnetja, ko se bolečina nekoliko umiri, pa je koristno sklep segrevati s toplimi obkladki in drugimi toplimi oblogami, lahko pa v ta namen uporabimo tudi topel tuš ali kopel. Segrevanje namreč sprošča mišično napetost, zato tudi bolečina nekoliko popusti.

Po kratkem obdobju mirovanja pa je treba čim prej spet začeti z gibanjem, četudi je še prisotna bolečina, vendar pa izbrane vaje na začetku ne smejo biti prenaporne. Izbrati je treba vaje, ki ne preobremenijo sklepov, ampak so namenjene predvsem njihovemu razgibavanju in krepitvi mišične mase. Najbolje je, da tudi v takšnih primerih ustrezne vaje izbere fizioterapevt oziroma se z njim že vnaprej dogovorite, kakšne vaje so v tem obdobju najbolj koristne. Ravno tako si je pametno privoščiti sprehod, takoj ko je to mogoče. V primeru hujše otekline ali močne bolečine, ki ne popusti, pa je nujno obiskati zdravnika, ki bo presodil o nadaljnjih ukrepih.

Therapia_wp Demenca

Demenca in preventiva

Demenca je predvsem bolezen starejših, čeprav v določenih primerih lahko prizadene tudi mlajše. Najpogosteje se ta bolezen pojavlja pri starejših od 65 let, število oseb s to boleznijo pa vsako leto narašča. Ker gre za možgansko bolezen, lahko največ za njeno preprečevanje naredimo tako, da se celo življenje čim bolj za ohranjanje možganskih in miselnih funkcij v čim večji meri, na kar ne smemo pozabiti tudi v kasnejših življenjskih obdobjih, enako pomemben pa je tudi zdrav življenjski slog. Zaenkrat je to najboljša preventiva, ki jo imamo na voljo za preprečevanje te vedno bolj pogoste bolezni, s katero se spopadajo številni starostniki po vsem svetu, pa tudi njihovi svojci.

Starostna pozabljivost še ni demenca

Demenca se največkrat povezuje z izgubo spomina, čeprav je to v resnici le eden od simptomov te bolezni, ki prizadene številne možganske oziroma kognitivne funkcije. Postopno pešanje spomina v starosti, kar imenujemo starostna pozabljivost, je sicer do določene mere popolnoma normalno in se dogaja večini starostnikov, zato vsako pozabljanje še ne pomeni, da je nastopila demenca. Da govorimo o tej bolezni, morajo biti izraženi še drugi simptomi, kot so predvsem:

  • zelo izrazite težave s spominom in priklicem nekaterih podatkov, osnovnih informacij in besed,
  • pogosta zmedenost,
  • slaba orientacija,
  • težave z govorom,
  • težave s pisnim izražanjem,
  • nezmožnost sodelovanja v pogovoru ali izmikanje pogovorov,
  • izrazita pasivnost in nezainteresiranost za novice, druge ljudi ali karkoli drugega,
  • hitro nihanje razpoloženja in pogosta razdražljivost,
  • očitne osebnostne spremembe,
  • agresija in obtoževanje drugih,
  • pogosto izgubljanje predmetov.

Demenca – jo je možno preprečiti?

Demenca je bolezen, na razvoj katere vplivajo številni dejavniki. Same bolezni žal ne moremo preprečiti, lahko pa z nekaterimi preventivnimi ukrepi poskrbimo za to:

  • da se bolezen začne čim kasneje,
  • da se napredovanje bolezni čim bolj upočasni,
  • da so posledice bolezni čim manjše in čim manj vplivajo na kakovost življenja posameznika.

Umska aktivnost in usvajanje novih znanj

Eno od zelo koristnih preventivnih metod predstavlja reševanje križank in različnih drugih ugank, ki jih lahko najdemo v ugankarskih revijah. Na tak način je mogoče uriti spomin in mnoge druge možganske funkcije, kar je gotovo zelo koristno. Podobno koristno na možgane vpliva reševanje kvizov, igranje šaha ali drugih miselnih iger ter sestavljanje sestavljank. Pri preprečevanju težav s spominom in kognitivnimi funkcijami pomaga tudi branje ter učenje različnih novi spretnosti in pridobivanje novih znanj (npr. učenje tujih jezikov), na internetu pa lahko poiščete tudi vaje za urjenja spomina.

Ohranjanje socialnih stikov

Osamitev in izogibanje socialnim stikom vsekakor ne vplivata dobro na naš um. Aktivni starostniki, ki imajo veliko socialnih stikov, imajo tudi manj težav z boleznimi možganov, kakršna je demenca. Veliko socialnih stikov namreč pomeni veliko pogovorov in komunikacije, s čimer se urijo številne možganske funkcije.

Zdrav življenjski slog

Zdrav življenjski slog je najboljša preventiva pri preprečevanju številnih bolezni. Z zdravim načinom življenja lahko preprečimo številne zdravstvene zaplete ter poskrbimo za boljše počutje in zdravje. Zdrav življenjski slog vključuje:

  • redna fizično aktivnost, pa naj si gre za sprehod, organizirano skupinsko vadbo, plavanje ali kaj drugega,
  • zdravo prehrano, pri čemer naj bi imela najbolj pozitivne učinke mediteranska prehrana,
  • dovolj kakovostnega spanca vsako noč,
  • izogibanje kajenju, alkoholu in sladkorju, saj vse to slabo vpliva na možgane,
  • pitje dovoljšne količine tekočine, najbolje vode, saj dehidracija telesa vpliva tudi na slabše delovanje nekaterih možganskih funkcij.

S preventivnimi ukrepi je treba začeti čim prej

Demenca se navadno razvija več let, preden opazimo očitne simptome, na podlagi katerih se postavi diagnozo. Zaradi tega je s preventivnimi ukrepi pametno začeti čim prej, saj tako lahko začetek bolezni zamaknemo, njen razvoj upočasnimo ali celo preprečimo težave z njo. Ker se življenjska doba daljša, bo tudi demenca v prihodnosti zagotovo postajala še pogostejša, zato je nujno skrbeti, da posamezniki celo življenje ostajajo umsko in fizično aktivni, kar še posebej velja za čas po upokojitvi oziroma za starejše od 65 let. Takrat je skrb za svoje umske in fizične sposobnosti še toliko bolj pomembna, saj je slednje treba negovati in težiti k temu, da svoje možgane ohranimo čim bolj aktivne. Tega nikakor ne smemo pozabiti ali zanemariti, pri čemer si lahko pomagamo tudi z zgoraj naštetimi ukrepi in metodami.

V resnici pa vsi zgoraj našteti preventivni ukrepi koristijo čisto vsem generacijam, zato se jih je najbolje držati celo življenje oziroma z njimi začeti čim prej. Kdaj se torej nazadnje rešili kakšno križanko ali drugo miselno uganko oziroma odigrali kakšno partijo šaha in kako dobro skrbite za svojo fizično aktivnost in na sploh zdrav življenjski slog? Demenca je namreč bolezen, ki ne izbira in lahko doleti vsakega izmed nas, kar je še dodaten razlog več za to, da naredimo vse, kar je v naši moči, da to poskušamo preprečiti, obenem pa bomo z zgoraj naštetimi preventivnimi ukrepi  naredili nekaj dobrega zase in na splošno pozitivno vplivali na svoje zdravje.

Therapia_wp Multipla skleroza

Multipla skleroza in telesna aktivnost

Multipla skleroza se izraža s številnimi simptomi, ki se od posameznika do posameznika lahko precej razlikujejo, v večini primerov pa jim je skupno to, da bolezen na tak ali drugačen način prizadene zmožnost gibanja. Bolezen namreč povzroča oslabelost telesa, ošibelost mišic ter prizadetost nog, kar vodi v motnje ravnotežja ter težave s hojo, zaradi česar je oteženo tudi ukvarjanje s športom ali izvajanje kakršnekoli druge športne aktivnosti. Kako torej kljub bolezni poskrbeti za redno gibanje, kako s telesno aktivnostjo ublažiti nekatere njene simptome in kako poskrbeti za ohranjanje gibalnih sposobnosti?

Zmerna telesna aktivnost je zelo koristna

Multipla skleroza je bolezen osrednjega živčevja, pri čemer so njeni simptomi odvisni od tega, kateri del živčevja je prizadet. Potek bolezni je nepredvidljiv, saj se pri njej faze izbruhov ali zagonov, kot jih imenujemo, izmenjujejo s fazami mirovanja, za katere nikoli ne moremo vedeti, koliko časa bodo trajale in kdaj se bo spet pojavil nov izbruh. Ko pride do ponovnega zagona bolezni, bolniki navadno nekaj časa ne zmorejo nobene telesne aktivnosti, sicer pa je ta za lajšanje simptomov in boljše psiho-fizično počutje vsekakor zelo koristna, saj:

  • je z njo možno ohranjati zmožnost gibanja,
  • izboljšuje telesno držo,
  • izboljšuje gibljivost telesa,
  • preprečuje nekatere težave s hojo,
  • je z njo možno izboljšati hojo,
  • izboljšuje stabilnost in ravnotežje,
  • izboljšuje koordinacijo,
  • z njo poskrbimo za ohranjanje telesne kondicije in vzdržljivosti,
  • preprečuje zanašanje pri hoji in ošibelost mišic,
  • preprečuje spastičnost,
  • bolnikom pomaga ohranjati primerno telesno težo in zdrav življenjski slog, s katerim je mogoče zmanjšati tveganje za srčno-žilne bolezni, diabetes, osteoporozo in podobno,
  • upočasnjuje bolezen,
  • omogoča ohranjanje samostojnosti in samostojnega izvajanja različnih opravil,
  • izboljša psihično počutje.

Enako kot telesna aktivnost je pomemben tudi počitek

Multipla skleroza povzroča tudi pomanjkanje energije in utrujenost, zaradi česar je redna telesna aktivnost dodatno otežena, kljub temu pa je ravno redna telesna aktivnost najboljši način, kako to utrujenost in pomanjkanje energije premagati, saj z njo pripomoremo h krepitvi mišic in pridobimo kondicijo ter vzdržljivost, zaradi česar različne oblike gibanja ne predstavljajo več tako velikega napora. Vseeno pa se je zelo pomembno zavedati, da je poleg redne telesne aktivnosti zelo pomemben tudi počitek. Pri tem je pomembno, da osebe, ki jim je bila diagnosticirana multipla skleroza:

  • intenzivnost vadbe prilagodijo sebi in svojim trenutnim zmožnostim,
  • s telesno aktivnostjo ne pretiravajo in se pri vadbi ali športu ne ženejo preveč, saj pretiran napor lahko sproži ponoven zagon bolezni,
  • že med telesno aktivnostjo ali vadbo poskrbijo za dovolj počitka, enako pomemben pa je tudi počitek po njej.

Kako spet začeti s telesno aktivnostjo po ponovnem izbruhu bolezni?

Ker je multipla skleroza nepredvidljiva, nikoli ni možno s gotovostjo reči, kdaj bo spet izbruhnila. Ponoven zagon bolezni lahko sprožijo različni dejavniki, med katerimi je tudi pretiran fizični napor, zato se je treba izogibati pretirani preobremenjenosti telesa. To pa seveda ne pomeni, da se je treba izogibati tudi telesni aktivnosti ali vadbi – le zmerna mora biti. Tudi po ponovnem zagonu bolezni je s telesno aktivnosti treba začeti takoj, ko je to mogoče, saj bo tako rehabilitacija hitrejša. Po zagonu bolezni je s telesno aktivnostjo treba začeti postopoma, z manjšo intenzivnostjo in z veliko odmori, da si telo lahko po naporu tudi odpočije.

Takoj po izbruhu bolezni sicer ukvarjanje s športom navadno ni mogoče, zato zadostuje že zgolj hoja, ki tudi sicer spada za eno od najbolj primernih telesnih aktivnosti za osebe, ki jih je prizadela multipla skleroza. Zanje so namreč primerne predvsem takšne aktivnosti, ki ne zahtevajo velikega telesnega napora, kot so na primer redni vsakodnevni sprehodi. Poleg sprehodov oziroma hoje za priporočljivo obliko telesne aktivnosti velja tudi plavanje, pa tudi različne oblike vadbe, ki pa ne smejo biti preveč intenzivne. V primeru, da tudi izvajanje omenjenih telesnih aktivnosti ni mogoče, pa je priporočljiva fizioterapija.

Ukvarjanje s športom lahko nadomesti tudi fizioterapija

Telesna aktivnost mora biti pri osebah, ki jih je prizadela multipla skleroza, vedno prilagojena njihovim zmožnostim in trenutni fazi, v kateri se nahaja bolezen. Zmerno ukvarjanje s športom ali telesno aktivnostjo je vsekakor zaželeno in ima lahko pozitivne učinke na manjšo izraženost simptomov, boljše počutje in upočasnjevanje bolezni, vendar pa je vse našteto možno doseči tudi z redno terapijo pod vodstvom izkušenega fizioterapevta.

Kadar torej multipla skleroza tako močno napreduje, da samostojno ukvarjanje s športom ali drugo telesno aktivnostjo ni več možno, fizioterapija predstavlja najboljšo rešitev za ohranjanje in izboljšanje fizičnih in gibalnih zmožnosti. Z njo je mogoče preprečiti številne posledice bolezni, kot so njeno prehitro napredovanje, izgubo samostojnosti, nezmožnost hoje in invalidnost.

Fizioterapija predstavlja tudi pomemben del rehabilitacije po zagonu bolezni, saj je z individualno prilagojenimi vajami možno doseči izjemne rezultate. Za vse posameznike, ki jim je bila diagnosticirana multipla skleroza, je tako fizioterapija odlična rešitev, ki jim lahko močno pomaga pri spopadanju z boleznijo in njenimi simptomi.

 

Therapia_wp Možganska kap

Možganska kap in fizioterapija

Možganska kap tistemu, ki ga prizadene, lahko močno zaznamuje in oteži življenje, enako pa velja tudi za njegove svojce. V določenih primerih so sicer njene posledice zelo blage ali jih skorajda ni, saj gre za lažjo obliko, žal pa obstajajo številni primeri, v katerih ni tako. Kakšne bodo posledice, sicer ni možno vedeti vnaprej, saj so te odvisne od različnih dejavnikov in se od posameznika do posameznika lahko razlikujejo, zagotovo pa je pri hujših primerih potrebna zelo dolgotrajna rehabilitacija. Njen ključen del predstavlja tudi fizioterapija, ki pa ni pomembna le v obdobju začetne rehabilitacije, temveč tudi kasneje. Ker so nekatere posledice žal trajne, lahko fizioterapija izjemno koristi tudi tistim, ki so se že uspešno rehabilitirali. Z njo je mogoče ohranjati čim večjo samostojnost, gibalne in druge zmožnosti ter skrbeti za višjo kakovost življenja.

Kakšne posledice pusti možganska kap?

Možganska kap na vsakega posameznika vpliva nekoliko drugače. Navadno je močno prizadeta ena polovica oziroma ena stran telesa, zaradi česar pride tudi do težav pri izvajanju določenih gibov in opravil, hoja postane nezanesljiva ali celo nemogoča, pojavijo pa se tudi motnje ravnotežja in koordinacije gibov. Vse to v veliki večini primerov spremljajo še težave z govorom in požiranjem, lahko pa sta prizadeta tudi vid in sluh ali se pojavijo še kakšne druge zaznavne motnje. Obenem pa možganska kap povzroči tudi različne spremembe na vedenjskem in čustvenem področju, kar je prav tako treba upoštevati pri rehabilitaciji.

Odpravljanje težav, ki jih povzroča možganska kap

Kako se soočiti s posledicami, ki jih je pustila možganska kap? Takoj po njej običajno sledi daljša hospitalizacija, morda zdravljenje v zdravilišču ter vsa ostala rehabilitacija, ki se mora zagotovo nadaljevati tudi v domačem okolju. Slednjega je treba ustrezno prilagoditi, hkrati pa osebo, ki jo je prizadela možganska kap, spodbujati k čim večji samostojnosti, kar pa je možno doseči le, če v rehabilitacijo vložimo veliko energije in truda.

Žal je tako, da v zdravstvenem sistemu za rehabilitacijo poskrbijo le do neke mere – toliko, da se lahko oseba vrne v domače okolje, kjer zanjo poskrbijo svojci. Rehabilitacija torej takrat še ni čisto zaključena in pravzaprav bi se morala takrat še naprej nadaljevati z enako intenzivnostjo kot prej, kar pa v številnih primerih žal ne drži. Zaradi tega nekatere posledice in težave, ki bi se jih morda z ustrezno rehabilitacijo dalo odpraviti, vztrajajo celo življenje in tako postajajo trajne, sčasoma pa lahko vodijo tudi v poslabšanje stanja. Zaradi tega je tudi po prihodu v domače okolje nujno nadaljevati z ustrezno rehabilitacijo. Če tega ne storimo, se lahko pojavijo tudi nove težave, kot so na primer depresija, oslabelost in spastičnost mišic ter mišični krči, pa tudi padci in druge poškodbe, ki so posledica nezanesljive hoje in slabega ravnotežja.

Čeprav zdravila lahko pomagajo, pa se je treba zavedati, da rehabilitacija nikoli ne more potekati zgolj z zdravili. Slednja predstavljajo le enega od pripomočkov za lajšanje nekaterih primarnih in sekundarnih simptomov, medtem ko za čim večjo povrnitev vseh telesnih funkcij največ lahko naredimo s pomočjo delovne terapije, fizioterapije in izvajanja različnih vaj.

Potrebna je vseživljenjska rehabilitacija

Rehabilitacija mora biti vseživljenjska, saj so tudi nekatere posledice trajne oziroma lahko postanejo trajne, če se rehabilitacijo prehitro opusti. Glavni cilji vseživljenjske rehabilitacije so:

  • doseganje in ohranjanje čim večje samostojnosti,
  • izboljšanje kakovosti življenja,
  • izboljšanje stanja in gibalnih ter drugih zmožnosti,
  • preprečevanje ponovitve kapi,
  • preprečevanje poškodb zaradi padcev,
  • preprečevanje težav, do katerih pride zaradi nezmožnosti gibanja, ter drugih sekundarnih posledic.

Možganska kap – kako lahko pomaga fizioterapija?

Fizioterapija predstavlja zelo pomemben del rehabilitacije. Možganska kap namreč močno vpliva na zmožnost gibanja in hoje, kar je s pomočjo fizioterapije možno izboljšati. Fizioterapija naj bi se izvajala vsaj leto dni, saj okrevanje traja vsaj toliko časa, veliko koristi pa ima tudi v kasnejših obdobjih – pomaga lahko celo tistim, ki jih je možganska kap prizadela 10 ali 15 let nazaj. Z njo je namreč mogoče:

  • preprečiti okorelost mišic,
  • spodbuditi aktivnost in uporabo prizadete polovice telesa,
  • poskrbeti za izboljšanje gibalnih funkcij na prizadeti strani telesa,
  • okrepiti mišice in izboljšati njihovo vzdržljivost,
  • izboljšati motoriko, koordinacijo in ravnotežje,
  • preprečiti težave s padajočim stopalom in poskrbeti, da bo spet možna nemotena uporaba stopala pri hoji,
  • izboljšati hojo in jo narediti bolj zanesljivo,
  • preprečiti možnost za padce,
  • preprečiti nepokretnost,
  • poskrbeti za čim večjo samostojnost.

Fizioterapija na domu lahko pomaga vsem, ki jih je prizadela možganska kap

Fizioterapija je vsekakor koristna, še lažje pa je, če se izvaja kar doma. Fizioterapija na domu omogoča prav to – izvajanje vaj in terapije v domačem okolju, kar ima gotovo številne prednosti. Prilagojena je potrebam pacienta in njegovim zmožnostim, pri čemer se upoštevajo tudi morebitne pridružene bolezni. Fizioterapija na domu se začne z brezplačnim pregledom, na katerem fizioterapevt ugotovi trenutno stanje ter določi program vaj in presodi, kako pogosto bi jih bilo smiselno izvajati in kakšne cilje bi bilo z njimi mogoče doseči. Glede na to, da fizioterapija na domu daje zelo dobre rezultate, se je zanjo gotovo pametno odločiti. Če v to še niste popolnoma prepričani, pa je pametno fizioterapevta povabiti vsaj na prvi informativni obisk, saj je ta neobvezujoč in brezplačen.

 

Therapia_wp Multipla skleroza

Kako lajšati težave, ki jih povzroča multipla skleroza?

Multipla skleroza je v Sloveniji diagnosticirana pri več kot 3000 ljudeh, v svetovnem merilu pa se s to boleznijo sooča kar 2,5 milijona ljudi, torej ne gre za tako redko bolezen. Ravno zaradi tega tudi pogosto predstavlja predmet številnih raziskav, ki raziskujejo nove možnosti za njeno zdravljenje. Čeprav multipla skleroza zaenkrat žal še ni ozdravljiva, pa obstajajo številni načini zdravljenja, s katerimi je mogoče lajšati težave, ki jih bolezen povzroča.

Multipla skleroza – kako poteka zdravljenje bolezni?

Multipla skleroza se zdravi na različne načine, zato je zdravljenje izrazito interdisciplinarno. Pri zdravljenju in rehabilitaciji bolnikov, ki jih je prizadela multipla skleroza, tako sodelujejo številni zdravniki, nevrologi, fizioterapevti, delovni terapevti, psihologi in drugi strokovnjaki. Pravočasna diagnoza je zelo pomembna, saj se takrat lahko začne zdravljenje, ki poskrbi za:

  • lajšanje simptomov,
  • podaljševanje obdobij mirovanja bolezni,
  • preprečevanje hujših zagonov oziroma izbruhov,
  • upočasnjevanje bolezni,
  • ohranjanje čim večje kvalitete življenja in čim večje samostojnosti.

Zdravljenje zagona ter uspešna rehabilitacija po zagonu bolezni

Multipla skleroza običajno poteka tako, da se obdobja mirovanja izmenjujejo z zagoni bolezni, ki povzročijo poslabšanje obstoječih ter pojav novih simptomov. Zagon bolezni nastane zaradi vnetnega procesa v telesu ter navadno traja nekaj dni ali tednov, lahko pa tudi dlje časa. Nekateri zagoni bolezni so sicer zelo blagi in hitreje minejo tudi brez posebnega zdravljenja ali ukrepov, medtem ko drugi zahtevajo zdravljenje v bolnišnici, po katerem je potrebna tudi ustrezna rehabilitacija. Po odhodu iz bolnišnice so zato bolniki pogosto napoteni še v zdravilišče, za uspešno okrevanje pa je pomembno, da se zdravljenje in rehabilitacija nadaljujeta tudi doma. Zelo pomemben del rehabilitacije predstavlja tudi psihološka obravnava.

Lajšanje simptomov je zelo pomembno za lažje spopadanje z boleznijo

Za lažje spopadanje z boleznijo in težavami, ki jih povzroča, je pomembno poskrbeti za lajšanje simptomov, pri čemer se uporabljajo različna zdravila, pripomočki in metode, in sicer:

  • za lajšanje težav z glavoboli in vrtoglavico se uporabljajo različna zdravila,
  • za upočasnjevanje bolezni se lahko uporabljajo tudi biološka zdravila, ki so pri tem precej učinkovita, a imajo žal tudi nemalo stranskih učinkov,
  • za premagovanje nihanj v razpoloženju in depresije se uporabljajo antidepresivi,
  • kot pomoč pri hoji ter za preprečevanje padcev se uporabljajo različni pripomočki, kot so bergle, palice za hojo in podobno,
  • za boljše ravnotežje, krepitev oslabelih mišic in manj težav pri hoji ter drugih aktivnostih se priporočata fizioterapija in redna telesna vadba.

Preprečevanje zagonov, ki jih povzroča multipla skleroza

Pomembno je, da je zdravljenje usmerjeno tudi v preprečevanje novih zagonov bolezni, za kar lahko veliko naredijo tudi bolniki sami. Pri tem je ključno, da:

  • skrbijo za redno jemanje zdravil, ki jih je predpisal zdravnik, ter se držijo njegovih navodil,
  • jemljejo tudi biološka zdravila, če jim je ta predpisal zdravnik, saj se z njimi potek bolezni upočasni ter poskrbi za preprečevanje njenih zagonov,
  • redno obiskujejo kontrolne preglede,
  • se izogibajo stresu in prevelikim fizičnim in psihičnim obremenitvam,
  • poskrbijo za dovolj počitka čez dan in za to, da se vsako noč dobro naspijo,
  • poskrbijo za sprostitev, pri čemer si lahko pomagajo tudi z različnimi sprostitvenimi tehnikami, meditacijo ali masažami,
  • skrbijo za čim bolj zdrav življenjski slog,
  • se vsak dan redno gibajo, kolikor je to le mogoče,
  • se zdravo prehranjujejo,
  • skrbijo za to, da ima njihovo telo na razpolago dovolj vitamina D3,
  • se izogibajo različnim okužbam, saj visoka vročina, ki jih spremlja, pogosto vodi v poslabšanje bolezni.

Nekateri bolniki si skušajo simptome lajšati tudi z različnimi alternativnimi metodami, ki pa jih uradna medicina zaenkrat še ne priznava, saj nimajo dokazanih učinkov. Enako velja tudi za razne diete, ki naj bi pomagale preprečevati zagone bolezni ali jo upočasnjevati. Takšna je na primer dieta, ki izključuje uživanje nasičenih živalskih maščob, saj naj bi te povzročale poslabšanje simptomov bolezni. Ne glede na to, ali to drži ali ne, je čim manjše uživanje nasičenih maščob tudi ena od smernic zdravega prehranjevanja, zato se je tega v vsakem primeru pametno držati.

Multipla skleroza – kako živeti z boleznijo?

Življenje s kakršno koli kronično boleznijo zagotovo ni lahko, zagotovo pa je z ustrezno kombinacijo zdravljenja in drugih ukrepov ter terapij možno pomagati številnim kroničnim bolnikom, da imajo s simptomi bolezni manj težav in da živijo bolj kakovostno življenje. Za lažje soočanje z boleznijo so v pomoč tudi različna društva in organizacije, ki združujejo bolnike. Slednji veliko informacij lahko najdejo tudi na tujih in slovenskih spletnih straneh, pri čemer pa je treba biti nekoliko pazljiv, saj se na internetu najde tudi veliko nepreverjenih trditev ali celo mitov o bolezni in njenem zdravljenju, ki pa ne držijo. Zato je za vsa vprašanja o bolezni najboljši naslov zagotovo zdravnik, ki vam bo dal tudi nasvete o tem, kako lajšati težave, ki jih povzroča multipla skleroza, in kako kljub bolezni živeti čim bolj kvalitetno ter s čim manj zagoni bolezni.