Multipla skleroza

Vzrok za nastanek te avtoimunske bolezni žal še ni znan, verjetno pa gre za preplet okoljskih in dednih dejavnikov. Ti vplivajo na imunski sistem, ki začne tvoriti protitelesa, ki iz še ne znanega vzroka poškodujejo mielinske ovojnice. Dejavniki tveganja za nastanek bolezni so:

• genetska predispozicija,
• določeni virusi oziroma virusne okužbe v zgodnjem otroštvu,
• pomanjkanje vitamina D,
• ženski spol,
• vnetna črevesna bolezen in bolezni ščitnice.

Multipla skleroza sicer ni dedna bolezen, deduje se le genetska predispozicija za njen razvoj. Približno 15 % bolnikov ima namreč v sorodstvu eno ali več oseb, ki jim je bila prav tako diagnosticirana bolezen, vendar še ni povsem jasno, kateri geni so najbolj odgovorni za njen razvoj.

Prvi simptomi

Multipla skleroza poteka nepredvidljivo. Prvi simptomi se tako lahko pojavijo praktično čez noč. Na začetku se lahko kažejo tudi samo splošni simptomi, na podlagi katerih je težko postaviti diagnozo. Bolezen namreč nima specifičnih simptomov, ampak so ti odvisni od tega, na katerih mestih so prizadete mielinske ovojnice. Poleg tega pa simptomi lahko trajajo samo en dan, nato pa bolezen preide v fazo mirovanja, nakar spet izbruhne. Zagon bolezni se lahko pojavi na vsakih nekaj mesecev ali celo le na vsakih nekaj let. Simptomi, ki jih lahko bolezen povzroči, so:

• utrujenost, občutek šibkosti, slabost in bruhanje,
• motnje vida, bolečine v očesu, težave z ravnotežjem, vrtoglavica,
• mravljinčenje ali bolečine po različnih delih telesa,
• druge motnje čutenja, tresenje,
• mišični krči, epileptični napadi,
• motnje spomina in koncentracije,
• težave z govorom ali požiranjem,
• šibkost zgornjih ali spodnjih udov,
• težave pri odvajanju, spolne težave,
• težave z motoriko in s hojo.

Ostali simptomi oz. znaki

Pri tistih, ki jih je prizadela multipla skleroza, zdravnik pred nadaljnjimi preiskavami in potrditvijo diagnoze najprej preveri naslednje znake:

• tresenje rok,
• težave z ravnotežjem in s hojo in težave s koordinacijo gibov,
• manjša mišična moč in neustrezni refleksi,
• manjša ostrina vida,
• preobčutljivost na določene dražljaje ali zmanjšana občutljivost nanje,
• vnetje očesnega živca (optični nevritis),
• pareza udov in spastičnost,
• različni senzorični simptomi,
• utrujenost in bolečina,
• motnje mokrenja in spolnih funkcij.

Sami klinični znaki pa niso dovolj za postavitev diagnoze, saj je pred tem treba opraviti še nekatere preiskave.

Bolezen poteka pri vsakem posamezniku drugače, vendar pa glede na potek lahko prepoznamo štiri različne oblike oziroma vrste:

Na podlagi preiskav, ki pokažejo poškodbe mielinskih ovojnic oziroma osrednjega živčevja, sledi postavitev diagnoze multiple skleroze. Takoj po tem je treba začeti zdravljenje z zdravili, ki upočasnijo potek bolezni. Zdravljenje se mora začeti čim prej! Diagnostika sprememb osrednjega živčevja, ki jih povzroči multipla skleroza, se opravi na podlagi nevrološkega pregleda ter različnih preiskav. Največkrat se ugotavlja spremembe v možganih, vendar CT glave teh ne pokaže, zato so potrebne druge preiskave, kot so:

Če bolezen ni zdravljena, se težave stopnjujejo in postajajo vedno hujše. Zato je pomembno, da sledimo navodilom zdravnikov, redno hodimo na preglede in naredimo vse, da čim bolj upočasnimo potek bolezni.

Prognoza oziroma nadaljnji potek bolezni je odvisen od številnih dejavnikov, kot so:

• vrsta in stopnja bolezni,
• simptomi, ki se najprej pojavijo (senzorični simptomi napovedujejo boljšo prognozo),
• starost (zgodnje odkrivanje izboljša prognozo),
• spol (ženske zbolijo bolj pogosto, a imajo boljšo prognozo).

Izbruh bolezni oziroma njeno poslabšanje imenujemo zagon. Ta nastopi po določenem obdobju mirovanja oziroma regresije bolezni in traja več kot 24 ur. Zagon bolezni lahko preprečimo z:

• ustreznimi zdravili,
• rednimi kontrolnimi pregledi in upoštevanjem navodil zdravnikov,
• izogibanjem stresnim dogodkom,
• izogibanjem prevelikemu fizičnemu naporu,
• skrbjo za ravnovesje med redno telesno aktivnostjo in počitkom,
• izogibanjem virusnim infekcijam in drugim boleznim.

Zdravila

V zadnjih letih je na tem področju prišlo do velikih sprememb. Pojavila so se namreč nova zdravila v obliki tablet, kar močno olajša jemanje. Pred leti so namreč edino možnost zdravljenja predstavljale injekcije, ki se sicer uporabljajo še danes, a le pri tistih, ki jim zbadanje ne povzroča napora in težav. Za vse ostale so na voljo tablete, ki pa imajo žal lahko tudi kar precej stranskih učinkov. Ena od možnosti za zdravljenje so tudi biološka zdravila oziroma tako imenovana zdravila drugega reda. Za slednja je značilno, da:

• so nekatera na voljo v obliki injekcij, druga tudi v obliki tablet, kar olajša jemanje,
• so zelo učinkovita,
• upočasnijo potek bolezni,
• lahko imajo določene resne neželene učinke, zato je treba ob jemanju redno hoditi na kontrole in spremljati krvno sliko.

Alternativno zdravljenje in dopolnilne oblike zdravljenja

Zaradi stranskih učinkov zdravil ali želje po tem, da multipla skleroza ne bi prehitro napredovala, se marsikdo odloči za alternativno zdravljenje. Pri tem se je treba zavedati, da nekatere od teh metod še niso dovolj raziskane in da imajo lahko tudi stranske učinke. Večinoma pomagajo predvsem pri lajšanju simptomov, medtem ko so pri upočasnjevanju bolezni še vedno najboljša rešitev zdravila, ki jih predpiše zdravnik. Primere alternativnega zdravljenja predstavljajo:

• različne diete,
• homeopatsko zdravljenje,
• akupunkturo,
• zdravljenje s konopljo,
• različne tehnike sproščanja,
• masaža,
• fizioterapija.

Zdravljenje z antidepresivi v primeru pojava psihičnih težav pri bolniku

Več kot 50 % bolnikov ima depresijo ali različne druge kognitivne motnje. Depresija se lahko pojavi:

• če so zaradi bolezni prizadete tudi višje živčne funkcije, kar povzroči kognitivne motnje,
• zaradi težkega spoprijemanja z boleznijo in simptomi, ki jih ta prinaša,
• kot stranski učinek nekaterih zdravil.

V takem primeru je priporočljivo zdravljenje z antidepresivi, ki zmanjšajo nihanje razpoloženja, občutek tesnobe in druge podobne simptome. Slednje lahko zmanjša tudi uspešna rehabilitacija, ki osebi, ki jo je prizadela multipla skleroza, da občutek, da lahko še vedno živi kvalitetno življenje, kar pomembno vpliva tudi na njeno psihično počutje. Pri tem ima poleg zdravil veliko vlogo tudi fizioterapija, s katero se da preseči marsikatero omejitev, ki jo prinaša bolezen.

Zdravljenje je predvsem simptomatsko in temelji na lajšanju simptomov in upočasnjevanju poteka bolezni. Pri tem se poleg različnih zdravil, ki predstavljajo osnovo zdravljenja, uporabljajo tudi druge metode, kot so delovna terapija, električna stimulacija živcev, fizioterapija itd. Pomembno je, da je terapija:

Šport in prehrana

Redna telesna aktivnost pomaga lajšati simptome bolezni. V primeru, da zaradi močno izraženih simptomov in napredovanja bolezni športne aktivnosti niso več mogoče, je kljub temu treba skrbeti za telesno aktivnost. Do neke mere zanjo poskrbijo že vsakdanja opravila, veliko korist pa ima tudi redna fizioterapija. Ukvarjanje s športom je zelo priporočljivo kljub temu, da prevelika fizična aktivnost lahko sproži zagon. Zaradi tega je treba izbirati aktivnosti, ki ne povzročajo prevelikega fizičnega napora. Med najbolj priporočljivimi so:

• hoja,
• plavanje,
• kolesarjenje,
• telovadba.

Pri lajšanju težav multiple skleroze je pomembna tudi prehrana. 30-letna študija, ki sta jo opravila Swank in Dugan (1990) in je vključevala paciente z multiplo sklerozo, je pokazala, da bolezen v 95 % ni napredovala pri pacientih, ki so prenehali z uživanjem predelanih maščob, medtem ko je nadaljnja 50-letna študija, ki sta jo opravila Swank in Goodwin (2003), pokazala možnost povrnitve bolezni ob ponovnem pričetku uživanja živalskih maščob. Sklep raziskave pravi, da je multipla skleroza zelo verjetno posledica uživanja nasičenih živalskih maščob.

Zaposlitev in upokojitev

Danes v stroki velja načelo, da morajo tisti, ki jim je bila diagnosticirana bolezen, ostati čim dlje aktivni in dejavni, saj to pozitivno vpliva na njihovo psiho-fizično počutje in ohranjanje samostojnosti. Možnosti zaposlitve so odvisne od tega, za kakšno obliko bolezni gre in kako močno je izražena. Nekateri lahko brez težav opravljajo enako delo kot prej, drugi pri tem potrebujejo določene prilagoditve, nekateri pa dela ne morejo več opravljati, zato so napoteni v invalidsko upokojitev.

Po zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju se obolelim, ki jim je bila diagnosticirana multipla skleroza, prišteje ena četrtina dobe dejanskega zavarovanja oziroma se jim za toliko mesecev zniža starostna meja. To pomeni, da se lahko upokojijo prej, možna pa je tudi delna invalidska upokojitev, s katero se skrajša delavnik (recimo na 4 ure).

Multipla skleroza, nosečnost in otroci

Nosečnost sama po sebi nima negativnega vpliva na bolezen, vendar pa je treba upoštevati naslednje:

• pred zanositvijo je treba prenehati z jemanjem nekaterih zdravil,
• med nosečnostjo je bolezen običajno v mirovanju,
• porod prištevamo med enega od dejavnikov tveganja za zagon bolezni,
• 20 do 40 % žensk doživi ponovni zagon bolezni nekaj mesecev po porodu.

Bolezen lahko nastopi v katerem koli življenjskem obdobju, tudi pri otrocih. Multipla skleroza pri mladih je sicer manj pogosta, vendar zboli veliko več deklic kot dečkov. Najpogosteje nastopi pri odraslih, starih od 20 do 40 let, pri čemer ženske zbolevajo bolj pogosto kot moški.

Ozdravitev in življenjska doba

Multipla skleroza zaenkrat še ni ozdravljiva, zato se zdravljenje osredotoča le na odpravljanje simptomov. Z novimi zdravili in možnostmi zdravljenja bolezen postaja vedno bolj obvladljiva, njen razvoj pa se upočasnjuje. Za uspešno zdravljenje je zelo pomembno:

• redno jemanje zdravil,
• izogibanje okužbam in drugim boleznim,
• izogibanje stresnim in drugim situacijam, ki lahko izzovejo zagon bolezni,
• izogibanje vsem dejavnikom, ki bi lahko povzročili zagon,
• redno obiskovanje zdravnika in spremljanje poteka bolezni.

Bolezen sama po sebi ne vpliva na življenjsko dobo, lahko pa nanjo vplivajo različne degenerativne spremembe osrednjega živčevja, ki povzročajo invalidnost in ki jih ni možno zdraviti. Zdravljenje ne vpliva na dolžino življenjske dobe, močno pa vpliva na kakovost življenja, saj upočasni napredujočo stopnjo bolezni.