Demenca statistika

Demenca postaja vedno pogostejša bolezen. Samo v Sloveniji že zdaj živi več kot 40.000 ljudi s to boleznijo, ampak se ta številka zaradi hitrega staranja prebivalstva tako hitro povečuje, da naj bi se do leta 2050 več kot še enkrat povečala – takrat naj bi to bolezen v Sloveniji leta 2050 imelo diagnosticirano že kar 85.000 ljudi, lahko pa tudi več. Življenjska doba se namreč daljša, demenca pa je najpogosteje diagnosticirana prav pri starejših.

Demenca epidemiologija

Demenca je bolezen, za katero velja:

• da vzroki za njen nastanek in nastanek sprememb v možganih, ki jih bolezen povzroča, še niso popolnoma znani,
• da za boleznijo zboli več žensk kot moških, kar je v veliki meri povezano z daljšo življenjsko dobo žensk,
• da pri osebah, ki so starejše od 65 let, zboli vsaka peta oseba, pri starejših od 80 let pa se bolezen pojavi že pri vsaki tretji osebi, zato njena pogostost s starostjo narašča,
• da zgolj približno 9 % ljudi zboli že pred 65. letom,
• da je najpogosteje diagnosticirana pri starejših od 85 let,
• da ima bolezen kar 60 % ljudi, ki so starejši od 90 let,
• da njeno najpogostejšo obliko predstavlja Alzheimerjeva bolezen (več kot 60 % vseh primerov).

Diagnosticiranih je le polovica primerov

Demenca sicer predstavlja vedno pogostejšo diagnozo in tako v Sloveniji kot po svetu je vsako leto diagnosticiranih veliko število primerov te bolezni, vendar pa raziskave kažejo, da ustrezno diagnozo kljub temu dobi zgolj približno polovica ljudi s to boleznijo. To pomeni, da veliko ljudi še vedno ne prepozna njenih simptomov in kljub izraženim simptomom ne obišče zdravnika ter ne dobi ne diagnoze ne primerne obravnave. 

Eden od razlogov za to pa je lahko tudi prepričanje, da je ta bolezen neozdravljiva ter predstavlja sestavni del staranja, zato za lajšanje težav s to boleznijo ni mogoče narediti ničesar. Takšno prepričanje je popolnoma napačno. Demenca zaenkrat res ni ozdravljiva, zagotovo pa je možno:

• lajšati njene simptome, 
• upočasnjevati napredovanje bolezni,
• z ustrezno oskrbo bolniku pomagati do boljše kvalitete življenja. 

Vsega tega se je še posebej pomembno zavedati, saj kar 90 % ljudi s to boleznijo ostaja v domači oskrbi, zato je treba svojce čim bolj informirati o bolezni ter njenih simptomih, pa tudi o ustrezni pomoči in negi.

Demenca in dejavniki tveganja za njen razvoj

Demenca se lahko razvije pri vsakomur in je pogosta tako v razvitih kot manj razvitih državah. Natančnih vzrokov, zakaj se razvije, še ne poznamo, zagotovo pa poznamo dejavnike tveganja, ki statistično gledano lahko vodijo v razvoj bolezni. Ti dejavniki tveganja so:

• ponavljajoča depresija, zlasti v kasnejših obdobjih življenja, predstavlja kar dvakrat večje tveganje za razvoj bolezni, pri čemer se v takšnih primerih ta največkrat kaže v obliki Alzheimerjeve bolezni,
• druge kognitivne ali psihične motnje predstavljajo še enega od pomembnih dejavnikov tveganja,
• nekatere vrste protibolečinskih zdravil in zdravil za lajšanje tesnobe lahko v določenih primerih pripomorejo k razvoju bolezni,
• nezdrav življenjski slog predstavlja enega ključnih dejavnikov tveganja za razvoj bolezni, pri čemer ključno vlogo igrajo predvsem neustrezna prehrana, premalo gibanja, stres, kajenje in pitje alkohola,
• visok krvni tlak ali izrazito nihanje krvnega tlaka vpliva na slabšanje možganskih zmožnosti in predstavlja dvakrat večje tveganje za razvoj bolezni,
• sladkorna bolezen ali diabetes tipa 2, saj so ljudje s to boleznijo tudi bolj nagnjeni k temu, da se bo pri njih razvila demenca.

Demenca in ustrezna oskrba

Številne organizacije opozarjajo, da za oskrbo bolnikov, ki jih je prizadela demenca, ni ustrezno poskrbljeno. Kot že omenjeno, večina takšnih bolnikov ostaja v domači oskrbi, skrb zanje pa v večini primerov za svojce predstavlja velik zalogaj, saj bolniki potrebujejo ustrezno pomoč in nego tudi 10 let in več časa. Bolezen sčasoma tudi vedno bolj napreduje, kar je za svojce izredno izčrpavajoče. Dokaz za to je tudi podatek, da kar 50 % svojcev, ki skrbi za osebe s to boleznijo, kaže simptome depresije. Zaradi tega bi bila sistemska ureditev pomoči na domu ter dolgotrajne oskrbe in podpore tako za bolnike kot za njihove svojce več kot nujna in samo upamo lahko, da bo za to v naslednjih nekaj letih tudi poskrbljeno. Zaenkrat pa je za svojce pomembno predvsem naslednje:

• da je za boljši nadzor nad boleznijo ključno njeno zgodnje odkrivanje in postavitev diganoze, saj se tako lahko bolnikom pomaga že v zgodnejši fazi bolezni, s čimer se upočasni njeno napredovanje,
• da redna fizična in psihična aktivnost bolnika zelo koristna,
• da lahko bolniku zelo pomagajo tudi z ustrezno čustveno podporo, ki je nujna za lažje spopadanje z boleznijo,
• da obstajajo različna zdravila, s katerimi je mogoče lajšati simptome bolezni,
• da obstajajo tudi različne terapije, s katerimi je mogoče upočasnjevati razvoj bolezni, izboljšati stanje in počutje bolnika ter lajšati simptome bolezni (to so na primer metode, kot so kognitivna rehabilitacija, kognitivna stimulacija, fizioterapija in podobno).