Parkinsonizem

Parkinsonizem je velikokrat poimenovan kar Parkinsonova bolezen. Vendar se beseda parkinsonizem uporablja za opisovanje znakov in simptomov, ki jih povzroča bolezen. To so počasnost (bradikinezija), okorelost (rigidnost), tremor in motnje ravnotežja (posturalne motnje). Stanja, ki sama po sebi niso ta bolezen, imajo lahko enega ali več simptomov, ki so značilni za Parkinsonovo bolezen. Najpogostejša oblika parkinsonizma je idiopatska Parkinsonova bolezen. Različna druga stanja, kot sta multipla sistemska atrofija (MSA) in kortikobazalni sindrom (KBS), kažejo na to, da se je pri posamezniku razvila bolezen, čemur pravimo netipične motnje parkinsonizma. Tovrstna stanja je običajno težje obravnavati kot Parkinsonovo bolezen in vključujejo stanja, ki jih bomo opisali v nadaljevanju.

Multipla sistemska atrofija (MSA)

Multipla sistemska atrofija je izraz, ki zajema več nevrodegenerativnih motenj, pri katerih oslabi en ali več sistemov v telesu. Povprečna starost, pri kateri se omenjeno bolezensko stanje pojavlja, je sredina 50. let. Simptomi multiple sistemske atrofije vključujejo: neusklajenost gibov (ataksija), disfunkcijo v avtonomnem živčnem sistemu, ki samodejno nadzoruje tako krvni tlak kot tudi funkcijo mehurja. To se pojavlja ob spremenljivih stopnjah parkinsonizma, skupaj s simptomi, kot so počasnost, togost in neravnovesje. Na začetku se multipla sistemska atrofija in Parkinsonova bolezen morda težko razlikujeta. Mogoče zaradi hitrega napredovanja bolezni, slabega odziva na običajna zdravila za Parkinsonovo bolezen in razvoja drugih simptomov poleg parkinsonizma. Za multiplo sistemsko atrofijo ni posebnega zdravljenja. Zdravljenje se osredotoča na odpravljanje simptomov. Klientom s to vrsto bolezni zaradi tega, ker ni zdravljenja z zdravili, najbolj pomaga fizioterapija. Z njo si lahko kakovost življenja izboljšajo in podaljšajo. Prej ko začnejo, boljši so po navadi rezultati. Fizioterapija na domu je zato, podobno kot pri klientih, ki jih je prizadela Parkinsonova ali parkinsonizem druge vrste, najpogostejša izbira klientov, saj je bolezen kronična, sami pa imajo težave z mobilnostjo. Ljudje z multiplo sistemsko atrofijo se običajno slabo odzovejo na zdravila, narejena za kliente, ki jih je prizadela bolezen, in morda zahtevajo višje odmerke kot pri tipični osebi, ki jo pesti Parkinsonova bolezen, pa še takrat niso preveč učinkovita.

Kortikobazalni sindrom (KBS)

Kortikobazalni sindrom je najmanj pogost pri atipičnih vzrokih parkinsonizma. Običajno se začne s simptomi, ki prizadenejo eno od okončin. Poleg parkinsonizma lahko drugi simptomi vključujejo abnormalno telesno držo prizadete okončine (distonija), hitre, sunkovite gibe (mioklonus), težave ob določenih motoričnih nalogah kljub normalni razvitosti mišic (apraksija) in težave z jezikom (afazija). Običajno se simptomi pojavijo po 60. letu starosti. Je bolj progresiven kot Parkinsonova bolezen. Posebni testi za kortikobazalni sindrom ne obstajajo. Zdravljenje se osredotoča na simptome. Pomožno zdravljenje predstavljajo botulinov toksin (Botox®) za distonijo, antidepresivi ter logopedija in fizioterapija. S fizioterapijo si lahko klienti izboljšajo in podaljšajo kakovost življenja. Prej kot začnejo s fizioterapijo, boljši so po navadi rezultati. Fizioterapija na domu je zato najpogostejša izbira teh klientov, saj je bolezen kronična, sami pa imajo težave z mobilnostjo. Levodopa in dopamin, ki sta splošni učinkovini za kliente, ki jih je prizadela Parkinsonova bolezen ali parkinsonizem druge vrste, redko pomagata.

Progresivna supranuklearna paraliza (PSP)

Je najpogostejša degenerativna vrsta atipičnega parkinsonizma. Povprečna starost, pri kateri se omenjeno bolezensko stanje pojavlja, je sredina 60. let. Ljudje s progresivno supranuklearno paralizo lahko pogosto opazijo simptome v dokaj zgodnjem stadiju bolezni. Kasnejši simptomi so omejitve v gibanju očes, še posebej ob pogledu navzgor in navzdol, kar je pogosto tudi razlog za morebitne padce pri hoji. Progresivna supranuklearna paraliza povzroči tudi težave pri požiranju (disfagija), govoru (dizartrija), lahko pride do motenj spanca ter težav s spominom in pomnjenjem (demenca). Diagnoza progresivne supranuklearne paralize temelji na kliničnih značilnostih. Za progresivno supranuklearno paralizo ni posebnega zdravljenja. Zdravljenje se osredotoča na odpravljanje simptomov. Ker ni zdravljenja z zdravili, klientom s to vrsto bolezni najbolj pomaga kakovostna fizioterapija. S fizioterapijo si lahko izboljšajo in podaljšajo kakovost življenja. Prej kot se fizioterapija začne, boljši so po navadi rezultati. Fizioterapija na domu je najpogostejša izbira teh klientov, saj je bolezen kronična, sami pa imajo težave z mobilnostjo. Fizioterapija na domu je tudi najpogostejša izbira klientov, ki jih je prizadel drug parkinsonizem ali pa Parkinsonova bolezen.

Demenca Lewyjevih telesc (DLT)

Demenca Lewyjevih telesc je progresivna nevrodegenerativna motnja, ko se abnormalen nanos beljakovine, imenovane alfa-sinuklein, kopiči na več področjih možganov. Demenca Lewyjevih telesc je takoj za Alzheimerjevo boleznijo najpogostejši vzrok za degeneracijo in progresivne težave s spominom ter nihanja kognitivne prizadetosti, kot tudi halucinacije. Ti simptomi se kasneje v času bolezni družno pojavijo s parkinsonizmom, kar se opazi kot počasnost, togost in drugi simptomi, ki jih povzroča Parkinsonova bolezen. Medtem ko se v možganih klientov, ki jih je prizadela bolezen, pojavlja isti abnormalni protein (alfa-sinuklein), se pri posameznikih, ki jih je prizadela Parkinsonova, razvijejo težave s spominom in pomnjenjem šele kasneje med boleznijo. Za demenco Lewyjevih telesc ni posebnega zdravljenja. Zdravljenje se osredotoča na odpravljanje simptomov. Klientom s to vrsto bolezni zaradi tega, ker ni zdravljenja z zdravili, najbolj pomaga kakovostna fizioterapija. S fizioterapijo si lahko izboljšajo kakovost življenja in ga podaljšajo za veliko let ali desetletij. Prej kot se rehabilitacija začne, boljši so rezultati. Fizioterapija na domu je tako kot pri klientih, ki jih je prizadela Parkinsonova bolezen ali drug parkinsonizem, tudi tukaj najpogostejša izbira dolgoročne rehabilitacije teh klientov, saj je bolezen kronična, klienti pa imajo težave z mobilnostjo

Vaskularni parkinsonizem (VP)

Obstajajo dokazi, ki kažejo, da lahko večkratne majhne kapi na ključnih delih možganov povzročijo parkinsonizem. Parkinsonova bolezen in vaskularni parkinsonizem se glede na specifične klinične značilnosti ali diagnostične teste ne razlikujeta, čeprav določene značilnosti kažejo na vaskularni parkinsonizem. Močan začetek parkinsonizma, ki sledi takoj po možganski kapi (ali se progresivno pojavi v enem letu), lahko nakazuje na vaskularni parkinsonizem. Drugi znaki, ki nakazujejo na vaskularni parkinsonizem, vključujejo: prisotnost žilne bolezni na MRI možganov v kombinaciji z različnimi stopnjami razkroja, opaznimi zgodnjimi kognitivnimi težavami ter težavami v spodnjem delu telesa, npr. zgodnjimi težavami pri hoji in z ravnotežjem. Dopaminergična zdravila (kot levodopa) v večini primerov učinkujejo skromneje, odvisno od lokacije žilne bolezni v možganih.

Parkinsonizem, sprožen z zdravili

Obstajajo dokazi, ki kažejo, da lahko večkratne majhne kapi na ključnih delih možganov povzročijo parkinsonizem. Stranski učinki določenih zdravil, še posebej tistih, ki vplivajo na raven dopamina v možganih (antipsihotiki in antidepresivi), lahko povzročijo parkinsonizem. Čeprav sta tremor in posturalna nestabilnost lahko manj huda, se to stanje težko razlikuje od stanja klientov, ki jih je prizadela Parkinsonova bolezen. Zdravila, ki lahko povzročijo, da se pri vas razvije bolezen, vsebujejo: antipsihotike, nekatere antiemetike (zdravila proti slabosti), določene antidepresive, reserpin, tetrabenazin, nekatere zaviralce kalcijevih kanalov, običajno parkinsonizem po prekinitvi teh zdravil postopoma izginja tedne in mesece, vendar lahko simptomi trajajo do enega leta. Če vas je prizadel parkinsonizem ali parkinsonizem druge vrste, je ne glede na vzrok za vas zelo pomembno, da se pri vas čim hitreje začne izvajati fizioterapija. Če že imate težave z mobilnostjo, ravnotežjem ali gibanjem na splošno, pa je za vas najbolj primerna fizioterapija na domu.