Therapia d.o.o.

HOJA

Hoja je najpogostejša težava naših klientov, zato smo se specializirali za vzpostavljanje hoje tako nepokretnih kot tistih, ki imajo slabo ravnotežje, vrtoglavico, so slabotni, težko prehodijo daljše razdalje, ne morejo hoditi po stopnicah ali klancu, pa bi to radi, ne morejo hoditi brez pomoči, ne morejo vstati, hodijo pa lahko, lahko stojijo, hoditi pa ne morejo itd.

Za to, da se hoja poslabša, obstaja veliko razlogov:

  1. telo zaradi manjše aktivnosti v zadnjih letih postane slabotno,
  2. obraba sklepov,
  3. poškodbe,
  4. možganska kap,
  5. Parkinsonova bolezen,
  6. multipla skleroza,
  7. tumor na možganih,
  8. polinevropatija,
  9. amiotrofična lateralna skleroza,
  10. amiotrofična lateralna skleroza,
  11. paraplegija,
  12. tetraplegija,
  13. demenca,
  14. ostale nevrološke bolezni in poškodbe,
  15. druge kronične bolezni, kot so astma, artritis idr.
  16. Bolečine itd.

Večino težav, ki nam poslabšajo ali onemogočijo kakovost hoje, lahko razdelimo v tri skupine.

  1. V največjo skupino sodijo težave, zaradi katerih smo manj aktivni, zato nam mišice propadajo. Zaradi tega je naša hoja vedno bolj prizadeta (obrabe, neaktivnost zaradi starosti, vrtoglavica).
  2. V drugo skupino spadajo bolezni in poškodbe, ki nam poslabšajo in onemogočijo hojo. Zaradi njih je lahko hoja veliko slabša ali popolnoma izgubljena v zelo kratkem času (možganska kap, tumor na možganih, paraplegija, tetraplegija, ostale težje poškodbe itd.).
  3. Obstaja tudi tretja skupina, v katero sodijo predvsem kronične bolezni. Ta skupina je mešanica prve in druge skupine. Hoja se postopoma poslabšuje, kljub temu pa je lahko poslabšanje dokaj hitro (Parkinsonova bolezen, multipla skleroza, artritis, demenca itd.).

Povprečen človek vidi rešitev slabotnega ali nepokretnega človeka v tem, da mu lajša njegove težave.

Pomembno se je zavedati, da poslabševanje hoje pomeni vse prej kot le fizični propad organizma, saj slednji za sabo potegne vedno slabšo kakovost življenja posameznika, vedno večjo tako časovno kot finančno obremenitev za družino, posledično pa za vse vpletene velik stres in veliko travm. Zato je hoja za človeka zelo pomembna in je treba narediti vse za ohranitev čim bolj kakovostne hoje.

Kakšne rešitve imajo torej na voljo ljudje, katerih hoja je vedno slabša? Najpogosteje slišimo podoben stavek: »Zdaj bo pa mama morala v dom, mi ne moremo več skrbeti zanjo.« Tisti, ki imajo ves čas koga doma, pa najpogosteje rečejo nekaj podobnega: »Sama ne morem več skrbeti zanj, morala mi bo pomagati še negovalka.« Tu se največkrat zgodba žal zaključi.

Kaj je narobe s takim načinom razmišljanja?

1. V veliki večini primerov bi lahko poslabšanje, ko pride do točke, da se vam ali vašim bližnjim začne poslabševati hoja, bodisi zaradi obrab, resnejših diagnoz, starostne neaktivnosti itd., preprečili s tem, da bi k vam občasno prišel fizioterapevt, specializiran za hojo. Fizioterapija na domu je zelo primerna za rehabilitacijo ravno takšnih klientov. S pomočjo fizioterapevta bi postavili dobre temelje, poleg tega bi vas naučili, kaj morate vaditi, in hoja še leta ali celo desetletja ne bi bila težava.

2. Če je hoja že močno prizadeta, bodisi zaradi težav, pri katerih smo manj aktivni ali težav, ki so nam hojo hote ali nehote okrnile ali celo odvzele, pa bi morala biti naša prva skrb nega, saj tako poskrbimo za svojca, hkrati pa razbremenimo sebe. Tako imamo energijo in voljo, da mu lahko pomagamo na druge načine. Naslednji skrbi pa bi morali biti fizioterapija na domu in rehabilitacija prizadetega. To je dobro za denarnico in čas ter travme celotne družine, saj lahko človek v večji ali manjši meri zopet skrbi zase, kar zmanjša stroške in čas, ki ga porabimo za skrb zanj. Posledično svojec napreduje, namesto nazaduje, kar pozitivno vpliva na čustveno stanje celotne družine.

Glavna težava torej ni v tem, da bi bilo z nego na domu ali v domu za ostarele kar koli narobe. Glavna težava se skriva v tem, da ko vidimo starejšega človeka, ki ima za nameček še goro zdravstvenih težav, vse to pa vpliva na to, da se njegova hoja poslabšujejo, ne pomislimo, da ga je treba rehabilitirati, da bi zopet napredoval. Pomislimo le, da mu moramo omogočiti, da bo pri nazadovanju in propadanju čim manj trpel. Zato mu uredimo negovalke, antidekubitusne blazine itd.

Ali lahko malo trpimo, če nazadujemo in smo iz tedna v teden v slabši fizično-mentalni kondiciji, naša hoja pa vidno peša?

S kakršnega koli zornega kota pogledate na klienta, ki vedno težje hodi ali pa ne more več hoditi, vedno pridete do enakega odgovora. Prej kot začnete z rehabilitacijo, da bo hoja čim boljša, bolje bo za vse. Spodaj bomo našteli in na kratko opisali nekaj zornih kotov.

1. Počutje prizadetega.

Če klientu omogočite, da bo začel fizično napredovati, da se bo njegova hoja zopet normalizirala, bo to zanj veliko bolj motivacijsko, kot če boste naredili vse na svetu, da bo čim manj trpel pri nazadovanju. Tudi, ko bo klient zaradi terapij zopet vzpostavil hojo, bo veliko bolj zadovoljen z življenjem, kot če bi bil negovan, ko bi popolnoma obležal.

2. Počutje svojcev.

Vsak, ki vidi napredek svojca, ki ga ima rad, in ve, da bo verjetno zopet shodil do točke, da bo lahko sam poskrbel zase, je veliko bolj notranje zadovoljen, kot če vidi, da človek propada, da mu hoja vidno peša ali pa je ni več, a je kljub temu dobro negovan.

3. Kakovost življenja.

  • Človek, ki je fizično v boljši formi, tudi če še ne hodi, ampak lahko le laži in leže lažje manevrira v postelji, ima boljšo kakovost življenja kot tisti, ki tega ne zmore.
  • Človek, ki se lahko sam usede, ima boljšo kakovost življenja kot tisti, ki tega ne zmore.
  • Človek, ki se lahko sam presede na invalidski voziček in nazaj na posteljo, ima veliko bolj kakovostno življenje kot tisti, ki tega ne zmore.
  • Človek, ki lahko sam vstane, ima boljšo kakovost življenja kot tisti, ki tega ne zmore.
  • Tisti, katerega hoja je dovolj dobra, da lahko pride do kopalnice in stranišča, ima veliko boljšo kakovost življenja kot tisti, ki tega ne zmore.
  • Tisti, ki lahko hodi po stopnicah in stopi na pločnik, ima veliko boljšo kakovost življenja kot tisti, ki tega ne zmore.
  • Tisti, katerega hoja je dovolj dobra, da gre lahko do trgovine, ima veliko bolj kakovostno življenje kot tisti, ki tega ne zmore.
  • Tisti, ki iz trgovine lahko prinese dve vreči, ima veliko bolj kakovostno življenje kot tisti, ki tega ne zmore.
  • Tisti, ki lahko hodi z berglami namesto s hojco, ima boljše življenje.
  • Tisti, katerega hoja je dovolj dobra, da lahko bergli zamenja za pohodni palici, ima veliko kakovostnejše življenje.
  • Tisti, ki lahko hodi brez pripomočkov, ima veliko bolj kakovostno življenje kot tisti, ki tega ne zmore itd.

Če povzamemo, ni potrebno, da ste popolnoma pokretni in da je vaša hoja popolna. Vedno, ko napredujete in lahko naredite nekaj več, kot ste lahko naredili prej, se vam kakovost življenja poveča. Poveča pa se tudi vašim bližnjim, saj so manj obremenjeni, kot so bili prej, ker lahko več pomagate ali naredite sami.

4. Dolžina življenja

Če smo v boljši fizični kondiciji, je kakovost življenja veliko boljša, manj je stresa, manj pa je tudi pridruženih težav in zapletov, ki so pogostejši, če mirujemo: preležanine, pljučnice, depresija, bolečine v hrbtenici in ostalih sklepih, mišični krči, popuščanje srca, uroinfekti itd. Vse te stvari v prvi vrsti zmanjšajo kakovost življenja, lahko pa ga tudi prekinejo. Pljučnica je ena izmed bolezni, za katero pogosteje zbolijo slabše pokretni, in marsikomu, ki je v zelo slabem fizičnem stanju, odvzame žaljenje. Vse zgoraj naštete težave pomenijo, da smo posledično več v stiku z zdravstvenimi delavci in ostalimi bolniki, kar možnost, da se okužimo, še poveča.

5. Finančni vidik

Zmotno je prepričanje, da človek, ko obleži, slej ko prej umre. Žal se nekateri svojci zaradi premoženja in ostalih koristi nagibajo k temu, da je bolje, da njihov bližnji obleži, češ da bo zato slej ko prej umrl in bodo oni dobili premoženje, ali da ne bodo imeli več skrbi z njim ipd. Ljudje, ki obležijo, pogosto živijo še zelo dolgo, tudi 20 let in več.

Spet drugi pravijo, da imajo za nego še denar, za rehabilitacijo, da bi se hoja ponovno vzpostavila, pa ga nimajo več. V obeh primerih svojec pristane bodisi v domači oskrbi, kjer cele dneve potrebuje nekoga ob sebi, hkrati pa potrebuje še nego, prilagojeno posteljo, antidekubitusno blazino, pripomočke za hojo, invalidski voziček, opornice, razne blazine, negovalne pripomočke itd. Nekatere od teh stvari je mogoče dobiti na napotnici, druge je treba doplačati ali celo v celoti kupiti. Če gre prizadeti v dom upokojencev, potrebuje manj pripomočkov, so pa zato večji stroški z domom upokojencev. Glede na to, da pišemo o finančnem vidiku, je prav, da vse skupaj ponazorimo še s številkami.

Če je človek tik pred tem, da bo obležal, njegova hoja pa je zelo slaba, ga napotimo v dom upokojencev. Cene se med domovi zelo razlikujejo že zaradi doma. Razlikujejo pa so tudi po obsegu nege, ki jo varovanec potrebuje. Če vzamemo neko povprečno, a hkrati okroglo ceno, je ta za slabo pokretnega ali nepokretnega približno 1000 € na mesec. Če vam ne bi bilo treba kupiti nobenega pripomočka, kreme, proteze za v usta ali česar koli drugega, bi strošek znašal 12.000 € na leto, v 10 letih pa 120.000 €. Pogosto je že samo nega v domu dražja od 1000 €, varovancu pa svojci za kakovostnejše bivanje prinesejo še veliko stvari, da mu lajšajo življenje.

Če ima varovanec povprečno pokojnino, ki znaša slabih 650 €, to v 10 letih znese 78.000 €. To pomeni, da morate k njegovi pokojnini pristaviti vsaj 42.000 € svojega denarja, vsakih 10 let. To je zelo grob in na hitro izveden izračun stroškov v 10 letih. V praksi je ta številka mnogokrat veliko višja.

Če bi pomislili, da bi bila za takšnega klienta, za katerega skoraj ne morete več skrbeti, ker je njegova hoja tako slaba, koristna fizioterapija na domu in bi jo tudi naročili, pa bi bile številke naslednje: 60 minut fizioterapije na domu povprečno stane od 40 do 50 €. Če vzamemo povprečje, je cena 45 €. Takšen pacient včasih potrebuje 1 mesec, včasih pa 6 mesecev bolj intenzivne fizioterapije, ki povprečno poteka dvakrat na teden. Torej, če vzamemo povprečno obdobje rehabilitacije takšnega klienta, to pomeni 3 mesece dvakrat na teden po 45 €. Skupaj to na mesečni ravni predstavlja približno 400 €, torej za 3 mesece 1.200 €. V tem času lahko klient vedno več pomaga pri negi in ostalih aktivnostih, zato vsi vedno lažje skrbijo zanj, saj je vedno bolj samostojen.

Ko se intenzivni del terapij konča, nekateri že zaključijo terapijo, saj sta njihovo fizično stanje in hoja zanje že povsem zadovoljiva. Največkrat pa sledi zmanjšanje števila terapij, pri čemer se klienta nauči čim bolj samostojno živeti, poskuša pa se doseči tudi čim bolj kakovostna hoja. To zmanjšanje število terapij. Te tako potekajo povprečno enkrat na teden od 1 do 6 mesecev. Če zopet vzamemo povprečje 3 mesecev, to pomeni 200 € na mesec in 600 € na 3 mesece. To je torej dodaten strošek, poleg 1200 €. Skupaj v 6 mesecih to predstavlja 1800 €.

Na tej točki marsikdo prekine terapije, nekateri pa se odločijo, da bodo terapije enkrat na teden nadaljevali do konca življenja, da preprečijo ponovitev situacije s slabotno hojo.

Če seštejemo vse skupaj:

  • V prvem primeru, ko klient prekine terapijo, ko je rehabilitiran, in se mu hoja že zdi zadovoljiva, to v prvem letu zanj predstavlja strošek v višini 1200 € na leto, na desetletni ravni, če se mu fizično stanje ne poslabša, pa se strošek za rehabilitacijo ne poveča.
  • V drugem primeru, kjer je veliko večja verjetnost, da se fizična oslabelost ne bo povrnila in da bo njegova hoja zadovoljiva še veliko let, je strošek na letni ravni 1.800 € in enako na 10-letni ravni.
  • V zadnjem primeru, ko se klient odloči za terapije vsak teden do konca življenja, pa strošek prvo leto znaša 3.000 €, vsa nadaljnja leta pa 2.400 € na leto in 24.600 € na 10 let. V tem primeru bo imel klient doma vsak teden terapevta. Ta se bo trudil in ga motiviral ter nadziral, da bo klient ves čas v optimalni formi. Njegova hoja bo tako minimalno ogrožena.

Glede na to, da je slovenska povprečna pokojnina v 10 letih 78.000 €, pomeni, da si terapijo praviloma lahko krijejo klienti sami, medtem ko si doma za ostarele ne morejo. Če morate klientu finančno pomagati, je to za vas veliko ceneje kot dom starejših občanov, poleg tega pa je bližnji v veliko boljši formi, bolj vesel, srečen in samostojen, najpomembneje pa je, da živi doma in po svoje, kot je bil vajen.

6. Socialni vidik

Ljudje, ki so v vedno slabšem stanju, vedno bolj izgubljajo socialne stike. Ko se hoja slabša, gre človek vedno manjkrat od doma. Vedno manj ima obiskov in na neki točki se druži samo še s svojimi najbližjimi, kolikor imajo časa za obiske. Sami ne morejo obiskati nikogar. Zaradi depresije, apatičnosti, demence itd., ki nastopijo kot posledica nepokretnosti, postanejo vedno manj socialni in te želje sploh nimajo več. Na tej točki je že odveč razlagati, da bi, če bi se posvetili rehabilitaciji klienta in vzpostavljanju hoje ali bolj kakovostne hoje, lahko živel naprej, kot je bil vajen in mu je bilo všeč.

Povzetek

Če povzamemo dokaj dolg opis problematike o hoji in vzpostavljanju te, lahko ugotovimo, da moramo, če obstaja možnost, da bi fizioterapija na domu lahko preprečila, da bi bližnji počasi fizično propadal, to izkoristiti, ker se izplača z vseh vidikov. Pomembno je le, da imamo dobrega fizioterapevta, ki izvaja fizioterapijo na domu. Več o tem, kako ga poiskati, lahko preberete tukaj. Če je pri bližnjem hoja že težavna, ne moremo narediti nič narobe, če se obrnemo na izkušenega fizioterapevta na domu, ki bo prišel na dom in po fizioterapevtskem pregledu iz izkušenj razložil, ali je svojca mogoče rehabilitirati, kako dolgo bi trajala rehabilitacija, koliko bi stala ipd.

Za brezplačni fizioterapevtski pregled ali za več informacij  kliknite okence pod besedilom.