Fizioterapija, nevrofizioterapija in kinezioterapija – Therapia

KINEZIOTERAPIJA

Kinezioterapija je oblika terapije oziroma vrsta rehabilitacije, ki temelji na gibanju in gibu. Navsezadnje tudi grška beseda »kinezio« pomeni prav gib/gibanje. Iz nje izvira tudi kineziologija, veda o gibanju, katere spoznanja kinezioterapija iz teorije prenaša v prakso.

Kaj je kinezioterapija in kakšen je njen namen?

Kinezioterapija je osredotočena na mišično-skeletni sistem, ki je osnova gibanja, ter na različne metode, vaje in druge terapevtske tehnike, ki pomagajo ohranjati zmožnost gibanja ali jo ponovno povrniti v čim večji meri.

Izvaja se lahko kot oblika rehabilitacije po poškodbi ali tudi zaradi drugačnih razlogov, na primer za:

  • povečanje moči oziroma kot pomoč pri pridobivanju mišične mase,
  • izboljšanje gibljivosti celotnega telesa,
  • izboljšanje gibljivosti posameznih sklepov,
  • povečevanje telesne vzdržljivosti oziroma za izboljšanje kondicije,
  • izboljšanje ravnotežja,
  • izboljšanje telesne drže,
  • premagovanje bolečine v križu ali drugih delih hrbta,
  • sproščanje zakrčenih mišic,
  • izboljšanje telesne pripravljenosti.

Kinezioterapija temelji na celostnem pristopu

Kinezioterapija se največkrat uporablja pri specifičnih gibalnih težavah, ki posameznika ali posameznico ovirajo pri vsakodnevnih opravilih. Te težave so v večini primerov posledica poškodbe ali kronične bolezni, kinezioterapija pa jih skuša odpraviti.

Pri tem se uporablja čim bolj celostni oziroma holistični pristop, saj se kinezioterapija ne osredotoča le na posamezne dele telesa, ampak na telo kot celoto in na to, kako z različnimi vajami in drugimi tehnikami poskrbeti za njegovo čim boljšo fizično pripravljenost.

Zaradi tega se kinezioterapija pogosto priporoča tudi ljudem, ki nimajo kakšnih specifičnih težav, poškodb ali kroničnih bolezni, vendar niso najbolj zadovoljni s svojo telesno pripravljenostjo. Velikokrat jo uporabljajo tudi športniki. Pri nekaterih profesionalnih športnikih kinezioterapija predstavlja celo sestavni del vsakega treninga.

Še posebej priporočljivo jo je uporabljati v primeru, ko je neka poškodba sicer že sanirana, vendar pa je pri obremenitvi tistega dela telesa treba biti še pazljiv, a hkrati paziti tudi, da zaradi tega dodatno preveč ne obremenimo ostalih delov telesa. Pri kakršni koli terapiji ali vadbi je na telo vedno treba gledati kot na celoto, kar je tudi razlog, da je kinezioterapija tako uspešna oblika terapije kot tudi rehabilitacije.

Komu vse se priporoča kinezioterapija?

Kinezioterapija je priporočljiva za posameznike in posameznice z najrazličnejšimi cilji oziroma potrebami. Med drugim je odlična izbira za:

  • profesionalne športnike, ki si želijo boljših rezultatov,
  • rekreativne športnike oziroma za ljudi, ki so nadpovprečno fizično aktivni,
  • starejšo populacijo, ki se spopada s pešanjem telesnih zmogljivosti,
  • celostno okrevanje po poškodbah,
  • zmanjševanje tveganja za urinsko inkontinenco (npr. po porodu) ali kot pomoč pri obvladovanju urinske inkontinence, ki se je že razvila,
  • ljudi, ki zaradi značilnosti svojega dela večino delovnika presedijo,
  • hitrejše okrevanje po operaciji,
  • lažje obvladovanje simptomov kroničnih bolezni (npr. pri revmatoidnem artritisu),
  • lajšanje simptomov fibromialgije oziroma kot pomoč pri blaženju kroničnih bolečin, ne glede na vzrok in del telesa, v katerem se pojavljajo,
  • ljudi z močno povišano telesno težo, ki bi želeli v svoj vsakdan postopoma vključiti gibanje in se pri tem izogniti poškodbam zaradi preobremenitve.

Kinezioterapija združuje dva osnovna tipa tehnik

Tehnike, na katerih običajno temelji kinezioterapija, je mogoče razdeliti v dve večji skupini, in sicer na:

  • pasivne tehnike,
  • aktivne tehnike oziroma vaje.

Kinezioterapija – pasivne tehnike

Med pasivne tehnike, ki jih uporablja kinezioterapija, prištevamo vse tiste pristope, pri katerih je terapevt tisti, ki neposredno vpliva na spreminjanje položaja vašega telesa ali na posamezne dele telesa. Včasih si lahko pri tem pomaga tudi z določenimi pripomočki, ki so oblikovani prav v ta namen.

Najbolj tipični pasivni tehniki, s pomočjo katerih se izvaja kinezioterapija, sta:

  • manualna tehnika (predvsem za mobilizacijo sklepov),
  • športna masaža (tehnike tu so nekoliko drugačne kot pri klasični masaži v maserskih salonih).

Kinezioterapija – aktivne tehnike

Med aktivne tehnike sodijo različne vaje, ki jih izvajate sami, če oziroma ko ste na to seveda pripravljeni. Kinezioterapija prepleta vaje, ki se osredotočajo na vse elemente fizične pripravljenosti, kot so moč, vzdržljivost, gibčnost in tako dalje. Te vaje lahko potekajo:

  • zgolj z uporabo lastne teže,
  • z dodajanjem uteži ali elastičnih trakov,
  • s posebnimi žogami in podobnimi dodatki,
  • s pomočjo različnih ortopedskih pripomočkov (npr. hodulj), če samostojna hoja ni mogoča.

Kinezioterapija pogoste vključuje tudi vaje za sproščanje

Kinezioterapija poleg že omenjenih klasičnih pasivnih in aktivnih tehnik pogosto vključuje tudi vaje za sproščanje, ki lahko predstavljajo pomemben del terapije. Stres ima namreč negativen vpliv na praktično vse organske sisteme v našem telesu, zato ni presenetljivo, da lahko pripomore tudi k težavam z gibanjem oziroma z mišično-skeletnim sistemom.

Kinezioterapija zato zajema tudi posebne metode, namenjene sproščanju, kot so na primer dihalne vaje in različne druge sprostitvene tehnike, ki lahko:

  • zmanjšajo zakrčenost mišic,
  • poskrbijo za boljšo osredotočenost med terapijo,
  • omilijo neprijetne občutke ali bolečino,
  • pripomorejo k večji uspešnosti terapije,
  • izboljšajo splošno počutje.

Prvo srečanje in načrt, kako bo potekala kinezioterapija

Pomembno je, da se intenzivnost vaj povečuje postopoma, pod skrbnim nadzorom terapevta, še posebej če je kinezioterapija namenjena rehabilitaciji po poškodbi. Prvo srečanje zato običajno zajema:

  • seznanitev z osnovami delovanja mišično-skeletnega sistema in z najpogostejšimi razlogi, zaradi katerih prihaja do težav, ki ovirajo gibanje,
  • oceno trenutnega stanja (na podlagi različnih meritev in testov),
  • pripravo okvirnega načrta za nadaljnja srečanja,
  • seznanitev klienta s potekom srečanj in z morebitnimi dodatnimi spremembami, ki jih je smiselno uvesti,
  • pogovor o rezultatih oziroma učinkih, ki jih je mogoče pričakovati.

Učinkovita kinezioterapija zahteva veliko znanja in izkušenj

Čeprav se načrt pripravi že na prvem srečanju, pa je terapevtova naloga, da ta načrt vseskozi prilagaja pacientovemu napredku in okoliščinam, ki morda zavirajo dosledno sledenje prvotnemu načrtu. Dober kinezioterapevt je tako nekdo, ki:

  • ima vse potrebno znanje o tem, kako se izvaja kinezioterapija (pri čemer skrbi za stalno nadgrajevanje svojega znanja z najsodobnejšimi spoznanji),
  • se je zmožen hitro odzvati na individualne potrebe klienta,
  • ima izkušnje z najrazličnejšimi težavami oziroma vzroki, zaradi katerih ljudje poiščejo tovrstno pomoč,
  • klienta vseskozi seznanja z aktualnim načrtom poteka,
  • premišljeno kombinira pasivne in aktivne tehnike,
  • skrbno prilagaja intenzivnost terapije trenutnim zmožnostim klienta,
  • zagotavlja dostop do potrebnih vadbenih pripomočkov,
  • poskrbi za preventivne ukrepe, ki preprečujejo poškodbe med terapijo,
  • po potrebi pomaga z dodatnimi nasveti za zdravo in varno gibanje,
  • uspešno motivira oziroma spodbuja k nadaljevanju terapije, četudi se med procesom pojavijo ovire.

Če vas zanima kinezioterapija in bi se zato radi naročili na naš brezplačen neobvezujoč fizioterapevtski pregled ali če imate za nas kakšno vprašanje, kliknite povezavo pod tem člankom.