Nevropatija in fizična rehabilitacija
SLADKORNA BOLEZEN IN REHABILITACIJSKI PROGRAMI
Rehabilitacijski programi spodbujajo telesno dejavnost med in/ali po nošenju razbremenilne naprave za zdravljenje razjed na stopalih, povezanih s sladkorno boleznijo.
Sistematični pregled 8 študij (441 udeležencev) je proučeval učinkovitost rehabilitacijskih posegov za spodbujanje telesne dejavnosti med in/ali po nošenju razbremenilne naprave za zdravljenje razjed na stopalih, povezanih s sladkorno boleznijo (DFUs). Nihče ni zagotovil ali preizkusil strukturiranega rehabilitacijskega programa, vsi pa so poročali o rezultatih telesne dejavnosti med ali po uporabi naprave. Ljudje, ki so nosili nesnemne totalne kontaktne obliže, so bili manj aktivni od tistih, ki so nosili pripomočke. Razjede na stopalih, povezane s sladkorno boleznijo, pri ljudeh, ki so nosili popolne kontaktne obliže, so imele večjo verjetnost, da se bodo zacelile v primerjavi z odstranljivimi pripomočki po 12 tednih in 20 tednih. Kljub temu, da je bila telesna aktivnost med zdravljenjem z razbremenitvijo nizka, nobena študija ni posebej testirala rehabilitacije. Treba je raziskati klinično in stroškovno učinkovitost rehabilitacijskih programov pri tej populaciji. Za zagotovitev trdnih dokazov v podporo rehabilitaciji po zdravljenju z DFU so potrebna visokokakovostna preskušanja.
Rehabilitacijski programi pomembno prispevajo k aktivnemu življenjskemu slogu pri osebah s sladkorno boleznijo.
Sistematičen pregled 18 študij je orisal obstoječa znanja o ohranjanju aktivnega življenjskega sloga pri osebah s sladkorno boleznijo tipa 2 (T2DM) po rehabilitacijskih programih ter pridobil znanja o možnostih in izzivih za njihovo dolgoročno ukvarjanje s telesno aktivnostjo (PA) ter ocenil PA po rehabilitacijskih programih. 26 študij je opisalo 30 intervencij, ki so bile kategorizirane kot personalizirano svetovanje, splošno poučevanje, nadzorovana vadba ali kombinacija personaliziranih in splošnih intervencij. Statistične in narativne sinteze niso pokazale jasnega vzorca glede učinkovitosti pri izvabljanju vzdrževanih sprememb PA. Vendar pa se v različnih kategorijah trdi, da so vključenost posameznika, postavljanje ciljev, socialna podpora in oblikovanje navad pomembne komponente pri vzdrževanju PA in lajšanju izzivov, povezanih s prehodom iz rehabilitacijskih programov.
Programi fizične rehabilitacije so koristni pri celjenju razjed na diabetičnem stopalu.
Sistematični pregled 6 študij, ki so vključevale od 10 do 107 udeležencev, je opredelil fizioterapevtske posege za zdravljenje razjed na diabetičnem stopalu. Fizioterapevti lahko zdravijo razjede diabetičnega stopala s terapevtskimi vajami, elektroterapijo, manualno terapijo in podpornimi tehnologijami. Vsi fizioterapevtski posegi so bili dodatek standardnemu zdravljenju ran, ki so ga izvajali drugi zdravstveni delavci. Glavna rezultata sta bila velikost rane in čas celjenja, z zelo ugodnimi rezultati, pridobljenimi za eksperimentalne skupine v primerjavi s kontrolnimi skupinami. Zaključki: Terapevtska vadba, elektroterapija, manualna terapija in pomožne tehnologije so fizioterapevtske metode, ki so se v kombinaciji s standardnim zdravljenjem izkazale za koristne pri celjenju razjed na diabetičnem stopalu.
Vir: https://linkinghub.elsevier.com/retrieve/pii/S0031940622000980
SENZOMOTORIČNI TRENING PRI NEVROPATIJI
Kombinacija vzdržljivostnega in senzomotoričnega treninga je najbolj koristna za bolnike z nevropatijo.
Metaanaliza 41 študij je pokazala, da trenutni podatki dodatno podpirajo hipotezo, da je vadba koristna za bolnike z nevropatijo. To je najbolje dokumentirano za bolnike z diabetično periferno nevropatijo (DPN) (27 študij) kot tudi za periferno nevropatijo, povzročeno s kemoterapijo (KPN) (devet študij), medtem ko je o vseh drugih vzrokih nevropatije le nekaj študij (pet). Ugotovili so standardizirane povprečne razlike v korist vadbene skupine za statično ravnotežje, Bergovo ravnotežno lestvico, test Timed-up-and-go, hitrost živčne prevodnosti peronealnega in suralnega živca ter za HbA1c pri bolnikih z DPN in standardizirane srednje razlike za statično ravnotežje, kakovost življenja in simptome, ki jih povzroča nevropatija, pri bolnikih s KPN. Zaključili so, da je zdaj mogoče podati priporočila, ki temeljijo na dokazih, kar kaže na to, da je najbolj koristna kombinacija vzdržljivostnega in senzomotoričnega treninga. Za bolnike s KPN je senzomotorični trening še vedno najpomembnejša komponenta. Za vse druge nevropatije je potrebnih več visokokakovostnih raziskav. Na splošno se zdi, da ima senzomotorični trening velik potencial za tarčanje večine nevropatij, zato je kombinacija z vzdržljivostnim treningom trenutno najboljša možnost zdravljenja nevropatij.
VADBA PRI NEVROPATIJI
Vadba je najučinkovitejša terapija za bolnike s periferno diabetično nevropatijo.
Pregled 19 študij, ki so preučevale učinke fizioterapevtskih posegov, vključno z vadbeno terapijo, elektroterapijo in drugimi tehnikami zdravljenja na bolnike z DPN je pokazal, da večina bolnikov s periferno diabetično nevropatijo trpi zaradi mišične oslabelosti, bolečine, izgube ravnotežja in disfunkcije spodnjih okončin. Posledično sta njihova dnevna aktivnost in zadovoljstvo z življenjem postopoma okrnjena. Za zmanjšanje omenjenih primerov se uporabljajo vadbena terapija, elektroterapija in druge fizioterapevtske metode. Med temi posegi je bila najučinkovitejša vadbena terapija. Čeprav je bilo pri teh bolnikih malo dokazov o aerobni vadbi, je treba opraviti nadaljnje študije o učinkih drugih terapij.
Vir: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC7843894/
Vadba in senzomotorični trening lajšata s kemoterapijo povzročeno periferno nevropatijo.
Sistematični pregled 41 študij je raziskal podatke o rehabilitaciji, vadbi, fizikalni terapiji in drugih fizikalnih nefarmakoloških posegih ter ponudili na dokazih podprta priporočila za preprečevanje in zdravljenje s kemoterapijo povzročeno periferno nevrotoksičnost (CIPN). Vrsta zdravljenja, vrsta raka, kemoterapevtske spojine so bile heterogene, velikost vzorca je bila majhna (mediana: N = 34) in v 26/41 poročilih ni bilo analize namena zdravljenja. Zaradi metodoloških vprašanj vključenih študij je treba pregledane dokaze obravnavati kot predhodne. Vadba, vzdržljivost, moč, ravnotežje in senzomotorični trening so preučevali v študijah nizke do zmerne kakovosti, medtem ko so dokazi za druga zdravljenja predhodni/nedokončni. Ponujamo priporočilo za načrtovanje prihodnjih poskusov na CIPN.
Vir: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/34968623/
Vadba in fizična rehabilitacija imata nevroprotektivne učinke na s kemoterapijo povzročeno periferno nevropatijo.
Sistematični pregled 26 študij je raziskal meritve rezultatov v študijah vadbe in fizične rehabilitacije s kemoterapijo povzročena periferna nevrotoksičnost (CIPN) CIPN s soglasjem strokovne komisije prek konzorcija za toksično nevropatijo perifernega živčevja, da bi zagotovili priporočila za prihodnja preskušanja. Ta študija ponuja konceptualni okvir za merila izida CIPN in poudarja potrebo po opredelitvi nabora osrednjih meril izida. Avtorji podajajo priporočila za vadbo CIPN in zasnovo preskušanja fizične rehabilitacije ter izbiro meril izida. Razvoj osrednjega nabora meril izida bo ključnega pomena pri iskanju nevroprotektivnih pristopov in pristopov k zdravljenju za podporo preživelim rakom in za odpravo vrzeli pri identifikaciji učinkovite rehabilitacije in možnosti zdravljenja za CIPN.
Vadbene intervence izboljšajo statične posturalne kontrole pri diabetični periferni nevropatiji.
Pregled 8 študij je ugotovljal učinkovitost različnih rehabilitacijskih posegov pri izboljšanju posturalne kontrole pri diabetični periferni nevropatiji tipa 2. Vključene študije so bile 3 pri vadbi ravnotežja, specifični za nalogo, 1 pri tekalni stezi, 1 pri krepitvi, 2 pri vibracijah celotnega telesa in 1 študija pri pilatesu, ki je analiziral držo z uporabo statične posturografije. Pri tai chiju in jogi naj ne bi bilo najdenih RCT. Zaključili so, da so intervencije, povezane s pristopom, specifičnim za nalogo, pri vadbi ravnotežja, tekalni stezi, krepitvi, WBV pokazale izboljšanje statične posturalne kontrole. Poseg s pilatesom ni pokazal pozitivnih učinkov. Vendar še vedno obstaja potreba po kakovostnih preskušanjih, saj so bili rezultati teh študij ambivalentni pri razlagi, kakovost študij pa je bila omejena z majhno velikostjo vzorca in višjimi stopnjami izpada.
Vir: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/29979897/
Tekalna steza, vaje za krepitev mišic in ravnotežja so pokazale pozitivne učinke na vzdržljivost hoje pri bolnikih z diabetično nevropatijo.
Študija je ocenila učinkovitost uporabe analize tekalne steze, krepitve mišic in vadbe ravnotežja v primerjavi s standardno intervencijo pri bolnikih z diabetično nevropatijo. 27 bolnikov z diabetično nevropatijo je bilo naključno dodeljenih za prejemanje multimodalnega ročnega pristopa zdravljenja, vključno z analizo tekalne steze s povratnimi informacijami, izokinetično dinamometrično krepitvijo mišic in ponovnim usposabljanjem ravnotežja na platformi za dinamično ravnotežje ali standardno negovalno intervencijo za dejavnosti, namenjene izboljšanju vzdržljivosti, ročne vaje za krepitev mišic, raztezne vaje, hojo in vaje za ravnotežje (5 tedensko v 4 tednih). Med skupinami niso opazili pomembnih izhodiščnih razlik. Ob koncu obdobja zdravljenja je eksperimentalna skupina pokazala znatno povečanje vzdržljivosti hoje v 6-minutnem testu hoje, 65,6 m. Poleg tega se je 6-minutni test hoje po posegu povečal, še večja razlika pa je bila ugotovljena pri spremljanju za skupino standardne oskrbe. Merilo funkcionalne neodvisnosti se je v obeh skupinah povečalo in nadaljevalo do spremljanja v skupini standardne oskrbe. Zaključili so, da rezultati kažejo, da je eksperimentalni rehabilitacijski program pokazal pozitivne učinke na vzdržljivost hoje po 4 tednih zdravljenja, medtem ko ni povzročil bistvenih izboljšav hitrosti hoje. Obe terapiji sta bistveno izboljšali bolnikove funkcionalnosti.
Vir: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/24656867/
Rehabilitacijski trening s krepitvijo mišic, ortoze in počitek so prva strategija zdravljenja ulnarnih in medianih nevropatij pri kolesarjih.
Sistematski pregled 20 študij je opredeliti diagnostični proces, preventivne strategije in zdravljenje ulnarnih in medianih nevropatij pri kolesarjih. Kljub razpoložljivim vrstam zdravljenja perifernih nevropatij manjka edinstven in skupen protokol za to posebno temo. Iz tega razloga začrtamo dokončni protokol okrevanja, da prikažemo najboljše terapevtske metodologije, ki so prisotne v trenutni literaturi. Preventivne strategije, obdobje počitka od začetka simptomatologije, rehabilitacijski trening s krepitvijo mišic, ortoze ponoči so prve strategije, če pa simptomi vztrajajo, je včasih edinstvena rešitev farmakološko zdravljenje in morebitna kirurška dekompresija.
Vir: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/34972607/
Vadba za ravnotežje in krepitev mišic ima pozitivne učinke na statično ravnotežje pri bolnikih z diabetično periferno nevropatijo.
Analiza 12 študij je preučevala vpliv vadbene terapije na parametre ravnotežja pri bolnikih s periferno diabetično nevropatijo. Študije so raziskovale učinke vadbenega zdravljenja na statične, dinamične in funkcionalne parametre ravnotežja pri bolnikih s periferno diabetično nevropatijo. Zaključki: Ta študija je pokazala pozitivne učinke vadbe za ravnotežje in krepitev na indekse statičnega ravnotežja pri bolnikih z diabetično periferno nevropatijo.
Vir: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/36404857/
Vadba je učinkovita pri zmanjševanju ocene nevropatije.
Pregled 9 študij je ocenil različne programe vadbe za nevropatsko bolečino pri posameznikih s sladkorno boleznijo tipa 2 z diabetično periferno nevropatijo. Študije so vključevale protokole vadbe za nevropatsko bolečino pri ljudeh s sladkorno boleznijo tipa 2. Prav tako so predlagale vključitev programa vadbe za bolečo diabetično nevropatijo. Intervencija z vadbo je učinkovita pri zmanjševanju ocene nevropatije v Michiganu (udeleženci = 114; študije = 3; I2 = 88 %). Zaključek: Oblikovati je treba strukturiran recept za vadbo izključno za nevropatsko bolečino pri populaciji s sladkorno boleznijo tipa 2 za izboljšanje kakovosti življenja. Vendar pa je treba dodatno raziskati vadbo za krepitev dokazov z uporabo velikih kliničnih preskušanj.
Vir: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/36049390/
Vadba ima pomemben učinek na hojo in raven glukoze pri diabetesu.
11 študij je raziskovalo vpliv vadbe na moč, gibljivost in ravnotežje na bolnike z diabetesom. Osem od 10 študij je poročalo o statistično značilnih razlikah med skupinami ali znotraj skupine v rezultatih 6-minutnega testa hoje. Nepomembne razlike med skupinami so bile ugotovljene v dveh randomiziranih študijah treninga odpornosti, ki sta uporabljala test up-and-go TUG. Tri od petih študij, ki uporabljajo test sedi-to-stoj STS, so poročali o pomembnih razlikah med skupinami. Sedem od 11 študij je poročalo o statistično pomembnih razlikah v ravneh glikiranega hemoglobina (HbA1c) med skupinami ali znotraj skupine. Zaključili so, da so meritve telesne funkcije lahko koristne za spremljanje aerobne zmogljivosti, moči spodnjih okončin in gibljivosti med vadbo pri bolnikih s T2D. Izboljšave rezultatov 6-minutnega testa hoje so lahko odvisne od celotnega obsega vadbe (minute/teden ∗ tedni posega). Vendar so bile spremembe HbA1c med vadbo spremenljive in so lahko odvisne od vrste vadbe.
Vir: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/34776154/
Aerobna vadba izboljša obseg pasu pri ljudeh z diabetesom tipa 2 in presnovnega sindroma.
Pregled 26 študij, s skupno 406 udeleženci, je ugotovljal učinek telesne aktivnosti (PA) na markerje presnovnega sindroma pri ljudeh s sladkorno boleznijo tipa 2 (T2DM). Na splošno je aerobna vadba pomembno vplivala na obseg pasu. Velikosti učinka na krvni tlak, trigliceride, lipoproteine visoke gostote in krvni sladkor na tešče niso bile statistično značilne. Med vadbo in kontrolno skupino po treningu z odpornostjo niso ugotovili pomembnih razlik. Naše ugotovitve kažejo, da lahko aerobna vadba izboljša obseg pasu pri ljudeh s T2DM in presnovnega sindroma (MetS). Vendar pa tako aerobna vadba kot vadba z odpornostjo nista povzročili pomembne razlike v preostalih markerjih MetS. Za določitev popolnih učinkov PA na markerje MetS pri tej populaciji so potrebne večje in kakovostnejše študije.
VISOKOINTENZIVNI INTERVALNI TRENING
Visokointenzivni intervalni trening izboljša biomarkerje vnetja.
Pregled 7 študij, s skupno 161 udeleženci s sladkorno boleznijo tipa 2, je ugotovljal učinek visokointenzivnega intervalnega treninga (HIIT) na vnetne biomarkerje, poleg opazovanja njegovih učinkov na vrednosti telesne sestave in ugotavljanja, ali je to bolj učinkovita, manj učinkovita ali enako učinkovita alternativa standardni aerobni vadbi ali vadbi z odpornostjo. Najpomembnejši podatki v zvezi z značilnostmi kliničnih preskušanj in značilnostmi HIIT, vrednosti telesne sestave in proučevanimi biomarkerji so bili izluščeni iz vsake študije. Poleg tega so bili opisani rezultati, pridobljeni iz različnih študij. Zaključki: HIIT bi lahko vplival na biomarkerje vnetja. Verjetno obstaja povezava med spremembami vnetnega profila in izgubo maščobe. Nadzorovana prehrana je lahko dobro dopolnilo za zmanjšanje vnetnega profila. Potrebne so nadaljnje študije, da se ugotovi, ali je HIIT boljša, slabša ali enakovredna alternativa srednje intenzivni aerobni vadbi za izboljšanje profila vnetja.
