Nevropatija

SLADKORNA BOLEZEN IN REHABILITACIJSKI PROGRAMI

SENZOMOTORIČNI TRENING PRI NEVROPATIJI

Kombinacija vzdržljivostnega in senzomotoričnega treninga je najbolj koristna za bolnike z nevropatijo.

Metaanaliza 41 študij je pokazala, da trenutni podatki dodatno podpirajo hipotezo, da je vadba koristna za bolnike z nevropatijo. To je najbolje dokumentirano za bolnike z diabetično periferno nevropatijo (DPN) (27 študij) kot tudi za periferno nevropatijo, povzročeno s kemoterapijo (KPN) (devet študij), medtem ko je o vseh drugih vzrokih nevropatije le nekaj študij (pet). Ugotovili so standardizirane povprečne razlike v korist vadbene skupine za statično ravnotežje, Bergovo ravnotežno lestvico, test Timed-up-and-go, hitrost živčne prevodnosti peronealnega in suralnega živca ter za HbA1c pri bolnikih z DPN in standardizirane srednje razlike za statično ravnotežje, kakovost življenja in simptome, ki jih povzroča nevropatija, pri bolnikih s KPN. Zaključili so, da je zdaj mogoče podati priporočila, ki temeljijo na dokazih, kar kaže na to, da je najbolj koristna kombinacija vzdržljivostnega in senzomotoričnega treninga. Za bolnike s KPN je senzomotorični trening še vedno najpomembnejša komponenta. Za vse druge nevropatije je potrebnih več visokokakovostnih raziskav. Na splošno se zdi, da ima senzomotorični trening velik potencial za tarčanje večine nevropatij, zato je kombinacija z vzdržljivostnim treningom trenutno najboljša možnost zdravljenja nevropatij.

Vir: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/34964950/

VADBA PRI NEVROPATIJI

Vadba je najučinkovitejša terapija za bolnike s periferno diabetično nevropatijo.

Pregled 19 študij, ki so preučevale učinke fizioterapevtskih posegov, vključno z vadbeno terapijo, elektroterapijo in drugimi tehnikami zdravljenja na bolnike z DPN je pokazal, da večina bolnikov s periferno diabetično nevropatijo trpi zaradi mišične oslabelosti, bolečine, izgube ravnotežja in disfunkcije spodnjih okončin. Posledično sta njihova dnevna aktivnost in zadovoljstvo z življenjem postopoma okrnjena. Za zmanjšanje omenjenih primerov se uporabljajo vadbena terapija, elektroterapija in druge fizioterapevtske metode. Med temi posegi je bila najučinkovitejša vadbena terapija. Čeprav je bilo pri teh bolnikih malo dokazov o aerobni vadbi, je treba opraviti nadaljnje študije o učinkih drugih terapij.

Vir: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC7843894/

 

Vadba in senzomotorični trening lajšata s kemoterapijo povzročeno periferno nevropatijo.

Sistematični pregled 41 študij je raziskal podatke o rehabilitaciji, vadbi, fizikalni terapiji in drugih fizikalnih nefarmakoloških posegih ter ponudili na dokazih podprta priporočila za preprečevanje in zdravljenje s kemoterapijo povzročeno periferno nevrotoksičnost (CIPN). Vrsta zdravljenja, vrsta raka, kemoterapevtske spojine so bile heterogene, velikost vzorca je bila majhna (mediana: N = 34) in v 26/41 poročilih ni bilo analize namena zdravljenja. Zaradi metodoloških vprašanj vključenih študij je treba pregledane dokaze obravnavati kot predhodne. Vadba, vzdržljivost, moč, ravnotežje in senzomotorični trening so preučevali v študijah nizke do zmerne kakovosti, medtem ko so dokazi za druga zdravljenja predhodni/nedokončni. Ponujamo priporočilo za načrtovanje prihodnjih poskusov na CIPN.

Vir: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/34968623/

 

Vadba in fizična rehabilitacija imata nevroprotektivne učinke na s kemoterapijo povzročeno periferno nevropatijo.

Sistematični pregled 26 študij je raziskal meritve rezultatov v študijah vadbe in fizične rehabilitacije s kemoterapijo povzročena periferna nevrotoksičnost (CIPN) CIPN s soglasjem strokovne komisije prek konzorcija za toksično nevropatijo perifernega živčevja, da bi zagotovili priporočila za prihodnja preskušanja. Ta študija ponuja konceptualni okvir za merila izida CIPN in poudarja potrebo po opredelitvi nabora osrednjih meril izida. Avtorji podajajo priporočila za vadbo CIPN in zasnovo preskušanja fizične rehabilitacije ter izbiro meril izida. Razvoj osrednjega nabora meril izida bo ključnega pomena pri iskanju nevroprotektivnih pristopov in pristopov k zdravljenju za podporo preživelim rakom in za odpravo vrzeli pri identifikaciji učinkovite rehabilitacije in možnosti zdravljenja za CIPN.

Vir: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC8963967/

Vadbene intervence izboljšajo statične posturalne kontrole pri diabetični periferni nevropatiji.

Pregled 8 študij je ugotovljal učinkovitost različnih rehabilitacijskih posegov pri izboljšanju posturalne kontrole pri diabetični periferni nevropatiji tipa 2. Vključene študije so bile 3 pri vadbi ravnotežja, specifični za nalogo, 1 pri tekalni stezi, 1 pri krepitvi, 2 pri vibracijah celotnega telesa in 1 študija pri pilatesu, ki je analiziral držo z uporabo statične posturografije. Pri tai chiju in jogi naj ne bi bilo najdenih RCT. Zaključili so, da so intervencije, povezane s pristopom, specifičnim za nalogo, pri vadbi ravnotežja, tekalni stezi, krepitvi, WBV pokazale izboljšanje statične posturalne kontrole. Poseg s pilatesom ni pokazal pozitivnih učinkov. Vendar še vedno obstaja potreba po kakovostnih preskušanjih, saj so bili rezultati teh študij ambivalentni pri razlagi, kakovost študij pa je bila omejena z majhno velikostjo vzorca in višjimi stopnjami izpada.

Vir: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/29979897/

 

Tekalna steza, vaje za krepitev mišic in ravnotežja so pokazale pozitivne učinke na vzdržljivost hoje pri bolnikih z diabetično nevropatijo.

Študija je ocenila učinkovitost uporabe analize tekalne steze, krepitve mišic in vadbe ravnotežja v primerjavi s standardno intervencijo pri bolnikih z diabetično nevropatijo. 27 bolnikov z diabetično nevropatijo je bilo naključno dodeljenih za prejemanje multimodalnega ročnega pristopa zdravljenja, vključno z analizo tekalne steze s povratnimi informacijami, izokinetično dinamometrično krepitvijo mišic in ponovnim usposabljanjem ravnotežja na platformi za dinamično ravnotežje ali standardno negovalno intervencijo za dejavnosti, namenjene izboljšanju vzdržljivosti, ročne vaje za krepitev mišic, raztezne vaje, hojo in vaje za ravnotežje (5 tedensko v 4 tednih). Med skupinami niso opazili pomembnih izhodiščnih razlik. Ob koncu obdobja zdravljenja je eksperimentalna skupina pokazala znatno povečanje vzdržljivosti hoje v 6-minutnem testu hoje, 65,6 m. Poleg tega se je 6-minutni test hoje po posegu povečal, še večja razlika pa je bila ugotovljena pri spremljanju za skupino standardne oskrbe. Merilo funkcionalne neodvisnosti se je v obeh skupinah povečalo in nadaljevalo do spremljanja v skupini standardne oskrbe. Zaključili so, da rezultati kažejo, da je eksperimentalni rehabilitacijski program pokazal pozitivne učinke na vzdržljivost hoje po 4 tednih zdravljenja, medtem ko ni povzročil bistvenih izboljšav hitrosti hoje. Obe terapiji sta bistveno izboljšali bolnikove funkcionalnosti.

Vir: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/24656867/

 

Rehabilitacijski trening s krepitvijo mišic, ortoze in počitek so prva strategija zdravljenja ulnarnih in medianih nevropatij pri kolesarjih.

Sistematski pregled 20 študij je opredeliti diagnostični proces, preventivne strategije in zdravljenje ulnarnih in medianih nevropatij pri kolesarjih. Kljub razpoložljivim vrstam zdravljenja perifernih nevropatij manjka edinstven in skupen protokol za to posebno temo. Iz tega razloga začrtamo dokončni protokol okrevanja, da prikažemo najboljše terapevtske metodologije, ki so prisotne v trenutni literaturi. Preventivne strategije, obdobje počitka od začetka simptomatologije, rehabilitacijski trening s krepitvijo mišic, ortoze ponoči so prve strategije, če pa simptomi vztrajajo, je včasih edinstvena rešitev farmakološko zdravljenje in morebitna kirurška dekompresija.

Vir: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/34972607/

 

Vadba za ravnotežje in krepitev mišic ima pozitivne učinke na statično ravnotežje pri bolnikih z diabetično periferno nevropatijo.

Analiza 12 študij je preučevala vpliv vadbene terapije na parametre ravnotežja pri bolnikih s periferno diabetično nevropatijo. Študije so raziskovale učinke vadbenega zdravljenja na statične, dinamične in funkcionalne parametre ravnotežja pri bolnikih s periferno diabetično nevropatijo. Zaključki: Ta študija je pokazala pozitivne učinke vadbe za ravnotežje in krepitev na indekse statičnega ravnotežja pri bolnikih z diabetično periferno nevropatijo.

Vir: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/36404857/

 

Vadba je učinkovita pri zmanjševanju ocene nevropatije.

Pregled 9 študij je ocenil različne programe vadbe za nevropatsko bolečino pri posameznikih s sladkorno boleznijo tipa 2 z diabetično periferno nevropatijo. Študije so vključevale protokole vadbe za nevropatsko bolečino pri ljudeh s sladkorno boleznijo tipa 2. Prav tako so predlagale vključitev programa vadbe za bolečo diabetično nevropatijo. Intervencija z vadbo je učinkovita pri zmanjševanju ocene nevropatije v Michiganu (udeleženci = 114; študije = 3; I2 = 88 %).  Zaključek: Oblikovati je treba strukturiran recept za vadbo izključno za nevropatsko bolečino pri populaciji s sladkorno boleznijo tipa 2 za izboljšanje kakovosti življenja. Vendar pa je treba dodatno raziskati vadbo za krepitev dokazov z uporabo velikih kliničnih preskušanj.

Vir: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/36049390/

 

Vadba ima pomemben učinek na hojo in raven glukoze pri diabetesu.

11 študij je raziskovalo vpliv vadbe na moč, gibljivost in ravnotežje na bolnike z diabetesom. Osem od 10 študij je poročalo o statistično značilnih razlikah med skupinami ali znotraj skupine v rezultatih 6-minutnega testa hoje. Nepomembne razlike med skupinami so bile ugotovljene v dveh randomiziranih študijah treninga odpornosti, ki sta uporabljala test up-and-go TUG. Tri od petih študij, ki uporabljajo test sedi-to-stoj STS, so poročali o pomembnih razlikah med skupinami. Sedem od 11 študij je poročalo o statistično pomembnih razlikah v ravneh glikiranega hemoglobina (HbA1c) med skupinami ali znotraj skupine. Zaključili so, da so meritve telesne funkcije lahko koristne za spremljanje aerobne zmogljivosti, moči spodnjih okončin in gibljivosti med vadbo pri bolnikih s T2D. Izboljšave rezultatov 6-minutnega testa hoje so lahko odvisne od celotnega obsega vadbe (minute/teden ∗ tedni posega). Vendar so bile spremembe HbA1c med vadbo spremenljive in so lahko odvisne od vrste vadbe.

Vir: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/34776154/

 

Aerobna vadba izboljša obseg pasu pri ljudeh z diabetesom tipa 2 in presnovnega sindroma.

Pregled 26 študij, s skupno 406 udeleženci, je ugotovljal učinek telesne aktivnosti (PA) na markerje presnovnega sindroma pri ljudeh s sladkorno boleznijo tipa 2 (T2DM). Na splošno je aerobna vadba pomembno vplivala na obseg pasu. Velikosti učinka na krvni tlak, trigliceride, lipoproteine visoke gostote in krvni sladkor na tešče niso bile statistično značilne. Med vadbo in kontrolno skupino po treningu z odpornostjo niso ugotovili pomembnih razlik. Naše ugotovitve kažejo, da lahko aerobna vadba izboljša obseg pasu pri ljudeh s T2DM in presnovnega sindroma (MetS). Vendar pa tako aerobna vadba kot vadba z odpornostjo nista povzročili pomembne razlike v preostalih markerjih MetS. Za določitev popolnih učinkov PA na markerje MetS pri tej populaciji so potrebne večje in kakovostnejše študije.

Vir: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC10222387/

VISOKOINTENZIVNI INTERVALNI TRENING

Visokointenzivni intervalni trening izboljša biomarkerje vnetja.

Pregled 7 študij, s skupno 161 udeleženci s sladkorno boleznijo tipa 2, je ugotovljal učinek visokointenzivnega intervalnega treninga (HIIT) na vnetne biomarkerje, poleg opazovanja njegovih učinkov na vrednosti telesne sestave in ugotavljanja, ali je to bolj učinkovita, manj učinkovita ali enako učinkovita alternativa standardni aerobni vadbi ali vadbi z odpornostjo. Najpomembnejši podatki v zvezi z značilnostmi kliničnih preskušanj in značilnostmi HIIT, vrednosti telesne sestave in proučevanimi biomarkerji so bili izluščeni iz vsake študije. Poleg tega so bili opisani rezultati, pridobljeni iz različnih študij. Zaključki: HIIT bi lahko vplival na biomarkerje vnetja. Verjetno obstaja povezava med spremembami vnetnega profila in izgubo maščobe. Nadzorovana prehrana je lahko dobro dopolnilo za zmanjšanje vnetnega profila. Potrebne so nadaljnje študije, da se ugotovi, ali je HIIT boljša, slabša ali enakovredna alternativa srednje intenzivni aerobni vadbi za izboljšanje profila vnetja.

Vir: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC8656922/

2. ZDRAVILA IN POSEGI PRI NEVROPATIJI

1. IZBIRA ZDRAVLJENJA SO:

ANTILEPTIKI:  GABAPENTIN IN PREGABALIN 

Antikonvulzivna zdravila so pokazala večjo korist pri bolnikih s postherpetično nevralgijo kot pri bolnikih z diabetično nevropatijo.

Vključenih je bilo 40 študij z 9575 bolniki, ki so jih spremljali 2 do 16 tednov. Številne študije (90 %) so primerjale gabapentin ali pregabalin s placebom, majhen delež pa je preučeval topiramat in okskarbazepin. 46 % bolnikov, ki prejemajo antikonvulzivna zdravila, in 30 % bolnikov, ki prejemajo placebo. Analiza nevropatske bolečine je pokazala večjo statistično značilno korist pri bolnikih s postherpetično nevralgijo kot pri bolnikih z diabetično nevropatijo; vendar sta obe populaciji bolnikov opazili statistično pomembno izboljšanje. Metaanaliza neželenih učinkov, ki so se pojavili pri več kot 10 % bolnikov in so bili statistično značilno večji kot pri placebu, je vključevala omotico (gabapentin, in pregabalin) in zaspanost (gabapentin, pregabalin).

Vir: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC8115961/

 

ZAVIRALCI PONOVNEGA PRIVZEMA NORADRENALINA IN SEROTONINA:  DULOXETINE, VENLAFAXINE,  DESVENLAFAXINE

Duloksetinom, venlafaksinom in desvenlafaksinom so dosegli klinično pomemben odziv na zdravljenje nevropatije.

8 študij z 2746 bolniki, ki so jih spremljali 6 do 13 tednov. 57% bolnikov, ki so prejemali SNRI, in 41 % bolnikov, ki so prejemali placebo, je doseglo klinično pomemben odziv na zdravljenje. Analiza ni odkrila statistično pomembne razlike med duloksetinom ali venlafaksinom ali desvenlafaksinom za večjo pomembno korist kot placebo. Metaanaliza je pokazala, da je do prekinitev zaradi neželenih učinkov (omotica, slabost in zaspanost) prišlo pri 13 % bolnikov, v primerjavi s 5 %, ki so jemali placebo.

Vir: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC8115961/

 

TRICIKLIČNI ANTIDEPRESIVI: AMITRIPTILIN

Antidepresivi dosegajo klinično pomemben odziv na zdravljenje nevropatije.

2 študiji s 170 bolniki, ki so jih spremljali 6 do 8 tednov, oba sta vključevala amitriptilin. 78% bolnikov, ki so prejemali TA, in 26 % bolnikov, ki so prejemali placebo, je doseglo klinično pomemben odziv na zdravljenje, pri čemer so se močno razlikovali glede na izbiro analitičnega modela. V modelu s fiksnimi učinki so imeli TA 3-krat večjo relativno korist kot placebo; vendar pa v modelu naključnih učinkov TA niso bili boljši od placeba. Obe preskušanji sta bili majhni. Poročanje o neželenih dogodkih je bilo minimalno in jih ni bilo mogoče kombinirati v metaanalizi.

Vir: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC8115961/

2. IZBIRA ZDRAVLJENJA SO:

OBLIŽI S KAPSAICINOM IN LIDOKAINOM

Obliži s kapsaicinom in lidokainom dosegajo klinično pomemben odziv na zdravljenje nevropatije.

10 študij z 2344 bolniki, ki so jih spremljali 6 do 52 tednov, vsi pa so vključevali kapsaicin. 49% bolnikov, ki so prejemali kapsaicin, in 34 % bolnikov, ki so prejemali kontrolno skupino, je doseglo klinično pomemben odziv na zdravljenje, vendar je bila ugotovljena korist od več kot 4 tednov do manj kot 12 tednov in po 12 tednih ali več. V preskušanjih, ki so vključevala bolnike z diabetično nevropatijo, v primerjavi s preskušanji, ki so vključevala bolnike s postherpetično nevralgijo, niso ugotovili statistično pomembne razlike pri tistih, ki so uporabljali kreme in obliže z nizko koncentracijo v primerjavi z obliži z visoko učinkovitostjo (koncentracija 8 %). Metaanaliza je pokazala, da so se ukinitve zaradi neželenih učinkov (bolečino na mestu aplikacije, reakcijo (neopredeljeno), pekoč občutek, zbadanje ali eritem) pojavile pri 6 % bolnikov, v primerjavi z 2 % bolnikov, ki so uporabljali kontrolno skupino.

Vir: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC8115961/

3. IZBIRA ZDRAVLJENJA SO:

OPIOIDI: TRAMADOL 

Opioidi dosegajo klinično pomemben odziv na zdravljenje nevropatij z nekaterimi stranskimi učinki.

6 študij s 1149 bolniki, ki so jih spremljali 5 do 12 tednov. 49% bolnikov, ki so prejemali opioide (tramadol, oksikodon, buprenorfin in tapentadol), in 36 % bolnikov, ki so prejemali placebo, je doseglo klinično pomemben odziv na zdravljenje. Štiri preskušanja so bila izvedena pri bolnikih z diabetično nevropatijo, 2 preskušanji pa sta bili izvedeni pri mešani populaciji. Analiza podatkov podskupin je odkrila statistično značilne koristi za opioide po 4 tednih ali več.  Metaanaliza je pokazala, da so se odtegnitve zaradi neželenih učinkov (zaspanost ali utrujenost, pruritus, slabost, bruhanje, zaprtje in omotica) pojavile pri 14 % bolnikov, ki so jemali opioide, v primerjavi s 6 % pacientov, ki so jemali placebo.

Vira: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC8115961/ | https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/31097329/

 

IMUNOGLOBIN

Imunoglobin izboljša mišično moč pri ljudeh z multifokalno motorično nevropatijo.

6 študij s skupno 90 udeleženci je preučevalo vpliv imunoglobina na multifokalno motorično nevropatijo MMN. Invalidnost se je izboljšala pri 7 od 18 (39 %) udeležencev po zdravljenju z imunoglobinom in pri 2 od 18 (11 %) udeležencev po placebu. O deležu udeležencev z izboljšanjem invalidnosti po 12 mesecih niso poročali. Moč se je izboljšala pri 21 od 27 (78 %) udeležencev, in pri 1 od 27 (4 %) udeležencev. Dokazi z nizko zanesljivostjo kažejo, da lahko IVIg izboljša mišično moč pri ljudeh z MMN, dokazi z nizko gotovostjo pa kažejo, da lahko izboljša invalidnost; ocena obsega izboljšanja invalidnosti ima širok CI in potrebuje nadaljnje študije, da se zagotovi njen pomen. Na podlagi zmerno zanesljivih dokazov je verjetno, da se pri večini bolnikov, ki so se odzvali na imunoglobin, po njegovi prekinitvi poslabša invalidnost in mišična moč. Potrebnih je več raziskav.

Vir: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/35015296/

 

STEROIDNE INJEKCIJE

Steroidne injekcije koristno lajšajo bolečino, vendar na kratek rok.

Pregledanih je bilo 1096 postopkov. Povprečno spremljanje je bilo 12,3 mesecev. Glede manjših zapletov ni bilo razlik. V času spremljanja niso opazili večjih zapletov. Tako operacija kot SI sta bila učinkovita in izvedljiva pri zmanjševanju simptomov sindroma karpalnega kanala. Čeprav so SI privedli do večjega lajšanja bolečin, ta superiornost ni bila trajna. Ne glede na resnost simptomov trenutni dokazi kažejo, da je pri bolnikih z operacijo mogoče razmisliti o ciklu SI. Vendar se morajo bolniki zavedati, da SI morda niso dokončna terapija in da je treba priporočiti operacijo.

Vir: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/35455023/

 

KIRURŠKA DEKOMPRESIJA

Kirurški dekompresijski postopki učinkovito lajšajo nevrološke simptome in obnavljajo senzoričnih pomanjkljivosti pri bolnikih z DN.

Metaanaliza 12 študij, ki so zajemale 1825 bolnikov, kaže, da se je resnost simptomov Bostonskega vprašalnika in funkcionalno stanje zgornjih okončin ter distalna motorična latenca in senzorična prevodna hitrost medianega živca bolnikov z diabetično nevropatijo bistveno izboljšajo po sprostitvi karpalnega kanala. Ugotovitve so pokazale učinkovitost kirurških dekompresijskih postopkov pri lajšanju nevroloških simptomov in obnavljanju senzoričnih pomanjkljivosti pri bolnikih z DN. Ker je na voljo malo visokokakovostnih študij, je potrebnih več podatkov za pojasnitev vloge kirurških posegov pri zdravljenju DN v prihodnosti.

Vir: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/30213013/

 

Kirurška dekompresija živcev spodnjih okončin učinkovito lajša simptome DN. Metaanaliza 21 študij  z 2169 bolnikov poudarja učinkovitost dekompresije živcev spodnjih okončin pri zmanjševanju simptomov DN, razjed in amputacij. Sprostitev tibialnega živca v predelu tarzalnega tunela je bil najučinkovitejši opazovani postopek. Kljub temu so za podporo uporabnosti tega posega v DN potrebne visokokakovostne študije.

Vir:

https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/35999882/

 

Kirurški poseg je učinkovitejši od konzervativnega pri zdravljenju sindroma karpalnega kanala.

Metaanaliza 10 študij, ki je vključevala 1787 udeležencev, je primerjala konzervativno in kiruško zdravljenje sindroma karpalnega kanala (SKK), ki je najpogostejša ukleščena nevropatija zapestij. Pokazala je, da kirurško zdravljenje vodi do večjega izboljšanja simptomov po šestih mesecih in večjega izboljšanja nevrofizioloških parametrov (distalna motorična latenca, hitrost prevodnosti senzoričnih živcev). Po 3 mesecih in 12 mesecih rezultati niso bili pomembni v prid operaciji ali konzervativnemu zdravljenju. Pri blagih in kratkotrajnih SKK je treba dati prednost konzervativnemu zdravljenju. Kirurški poseg je pri SKK učinkovitejši od konzervativnega in ga je treba upoštevati pri vztrajajočih simptomih, ob upoštevanju zapletov, ki so hujši po operaciji.

Vir: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/30930582/

 

IZMENJAVA PLAZME

Niso našli klinično pomembnih razlik.

6 študij je vključevalo 151 udeležencev in petih različnih posegov. Preskus s 37 udeleženci je primerjal filtracijo cerebrospinalne tekočine (FCS) in izmenjavo plazme. Ni gotovo, ali filtracija cerebrospinalne tekočine izboljša invalidnost po štirih tednih. V nobenem od šestih preskušanj niso našli klinično pomembnih razlik. Vendar so bile velikosti vzorcev majhne, zato ni mogoče izključiti klinično pomembne koristi ali škode.

Vir: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/31981368/

OVIJANJE ŽIVCEV

Ovijanje živcev izboljša nekatere rezultate nevropatije.

11 študij je sestavljalo vse serije primerov. Skupno je bilo vključenih 114 bolnikov, starih od 28 do 90 let. Prej je bilo število revizijskih operacij od 0 do 5. Avtologne vene so bile uporabljene v 6 študijah, kolagen v 3 študijah in človeška amnijska membrana v 2 študijah. Izboljšave subjektivnih in objektivnih rezultatov so opazili pri vseh vrstah oblog. Bolečina je bila najpogostejši rezidualni simptom (46 % bolnikov). Najpogostejši zaplet je bila bolečina na mestu darovalca po odvzemu vene (19 % bolnikov). Zaključek: To je prvi sistematični pregled, ki povzema rezultate ovitkov živcev za revizijsko kompresijsko nevropatijo. Medtem ko so poročali o izboljšavah rezultatov, so potrebne nadaljnje primerjalne študije za določitev najboljšega živčnega ovoja.

Vir: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/33268044/

 

3. NEFARMAKOLOŠKI PRISTOPI

NEINVAZIVNA ŽIVČNA STIMULACIJA

Neinvazivna živčna stimulacija znatno zmanjša jakost nevropatsko bolečino.

Metaanaliza 23 študij, z od 8 do 96 udeleženeci, ki so preučevale vpliv neinvazivne nevrostimulacije na nevropatsko bolečino, so pokazale znatno zmanjšanje njene jakosti. Združene analize preskušanj z uporabo akupunkture, transkutane električne živčne stimulacije (TENS) in fizioteraptske zrcalne terapije so pokazale znatno zmanjšanje jakosti bolečine. Dokazi podpirajo uporabo neinvazivne nevrostimulacije za zdravljenje nevropatske bolečine.

Vir: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC8958718/

 

Neinvazivna živčna stimulacija obvladuje nevropatsko bolečino.

Metaanaliza 23 študij, ki je vključevala od 8 do 96 udeležencev, je ocenila učinkovitosti katere koli oblike fizioterapevtskega posega za obvladovanje centralne nevropatske bolečine (cNeP) zaradi katerega koli osnovnega vzroka. Metaanalize preskušanj, ki preučujejo neinvazivno nevrostimulacijo, so pokazale znatno zmanjšanje jakosti bolečine zaradi poškodbe hrbtenjače in fantomske bolečine v okončinah. Združene analize preskušanj z uporabo akupunkture, transkutane električne živčne stimulacije (TENS) in zrcalne terapije so pokazale znatno zmanjšanje jakosti bolečine pri posameznikih z možgansko kapjo, multipla skleroza in fantomske bolečine v udih. Ugotovljeno je bilo tudi, da vadba znatno zmanjša bolečino pri ljudeh z multiplo sklerozo. Zaključek: Dokazi podpirajo uporabo neinvazivne nevrostimulacije za zdravljenje bolečine, ki je posledica SCI in fantomske bolečine v okončinah. Ugotovljeni so bili tudi koristni rezultati obvladovanja bolečine pri akupunkturi pri možganski kapi, TENS pri multipli sklerozi in zrcalni terapiji pri fantomski bolečini v udih.

Vir: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC8958718/

 

Periferne nevropatije se izboljšajo po električni stimulaciji in telesni vadbi.

Pregled 60 študij je povzel vpliv telesne vadbe in/ali električne stimulacije na popravilo in regeneracijo perifernih živcev ter variacijo učinka posega glede na čas, pa tudi vrsto in odmerek posega. Ta študija kaže, da se literatura, zlasti v zvezi s predkliničnimi raziskavami, večinoma strinja, da zgodnji telesni program z aktivno vadbo in/ali električno stimulacijo spodbuja regenerativne odzive aksonov in preprečuje neprilagojen odziv. To je bilo ovrednoteno s spremembami v elektrofizioloških zapisih CMAP za latenco amplitude in išiasnega funkcionalnega indeksa (SFI). Poleg tega lahko ta vrsta aktivnosti povzroči povečanje teže in premera mišičnih vlaken. Kljub temu so zabeležili nekatere škodljive učinke vadbe in električne stimulacije prezgodaj po popravilu živca. Zaključek: V večini predkliničnih študij je bila funkcija periferne nevropatije povezana z izboljšavami po telesni vadbi in električni stimulaciji. Za ljudi je bilo na to temo opravljenih premalo raziskav, da bi prišli do popolnega zaključka. Ta raziskava potrjuje potrebo po prihodnjih študijah za preizkušanje veljavnosti možnega rehabilitacijskega zdravljenja pri ljudeh v primerih periferne nevropatije za pomoč pri kalitvi živcev.

Vir: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC9914426/

 

TRANSKRANIALNA MAGNETNA STIMULACIJA 

Transkranialna magnetna stimulacija je obetavna tehnika za obvladovanje s kemoterapijo povzročene periferne nevropatije.

Sistematični pregled 9 RCT in 9 kvazieksperimentalnih študij je ocenil najboljše razpoložljive dokaze o uporabi neinvazivnih nevromodulacijskih tehnik za obvladovanje s kemoterapijo povzročene periferne nevropatije (CIPN). V študijah so preučevali različne neinvazivne periferne in centralne nevromodulacijske tehnike, vključno s terapijo s skramblerjem, električnimi stimulacijami, fotobiomodulacijo, terapijo z magnetnim poljem, terapevtskim ultrazvokom, nevrofeedbackom in ponavljajočo se transkranialno magnetno stimulacijo. Neinvazivne nevromodulacijske tehnike za zdravljenje uveljavljenega CIPN so na splošno varne in izvedljive. Učinkovitost perifernih nevromodulacijskih tehnik, kot sta scrambler terapija in transkutana električna živčna stimulacija, je bila večinoma nezadovoljiva, medtem ko so bile centralne nevromodulacijske tehnike, kot sta neurofeedback in ponavljajoča se transkranialna magnetna stimulacija, obetavne. Sklepi: Uporaba neinvazivnih nevromodulacijskih tehnik za obvladovanje CIPN je še vedno v povojih. Neinvazivne centralne nevromodulacijske tehnike imajo velik potencial za lajšanje kronične bolečine in nevropatskih simptomov, povezanih s CIPN, kar si zasluži nadaljnje raziskovanje.

Vir: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/35461045/

 

ŽARIŠČNA MIŠIČNA VIBRACIJA 

Žariščna mišična vibracija izboljša bolečino, mobilnost in občutke pri ljudeh z DPN.

Študija raziskuje prednosti 4-tedenske terapije z žariščno mišično vibracijo (FMV), ki jo lahko nosite doma, na bolečino, ravnotežje, mobilnost in občutke pri ljudeh z DPN. Udeleženci so bili randomizirani v tri skupine in prejeli različne intenzivnosti FMV. FMV je bil apliciran z uporabo modificirane nosljive naprave MyovoltTM na mišico tibialis anterior, distal quadriceps in gastrocnemius/soleus na obeh spodnjih okončinah tri dni na teden v štirih tednih. Skupaj je študijo zaključilo 23 udeležencev. Rezultati so pokazali znatno izboljšanje povprečne bolečine, vpliva bolečine na sposobnost hoje in standardni in kognitivni časovni rezultati up-and-go. Ravnovesje in občutki so se izboljšali, vendar ne bistveno. Prišlo je do trenda v smeri pomembnosti, korelacije med spremembami ravnotežja in izhodiščno bolečino. Udeleženci so bili zelo zadovoljni z nosljivim FMV in so bili 100-odstotno skladni. Terapija FMV je bila povezana z izboljšano bolečino, mobilnostjo in občutkom. Upravičene so nadaljnje študije z večjim vzorcem in boljšimi rezultati.

Vir: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/33801216/

 

PSIHOLOŠKA TERAPIJA

Meditacija, kognitivno-vedenjska terapija, čuječnost, aerobna vadba in Tai Chi vplivajo na kvaliteto življenja, resnost bolečine, depresijo, nadzor glukoze, ravnotežje, in nevropatske simptome.

Vključeno je bilo 5 študij o intervencijah, ki združujejo vadbeno terapijo s psihološkimi intervencijami pri bolnikih z N, starejšimi od 18 let. Te študije so poročale o zmernih učinkih (1) meditacije čuječnosti na kvaliteto življenja; (2) kognitivno-vedenjske terapije na resnost bolečine, (3) intervencij za zmanjšanje stresa, ki temeljijo na čuječnosti, in delujejo na z zdravjem povezano kvaliteto življenja, katastrofalno bolečino in depresijo; (4) aerobne vadbe na kvaliteto življenja in (5) Tai Chi na nadzor glukoze, ravnotežje, nevropatske simptome in nekatere razsežnosti kvalitete življenja pri bolnikih z N. Vse študije so bile zmerne kakovosti, rezultate pa je treba razlagati previdno. Zaključili so, da na podlagi vedno večjega znanja na področju kronične bolečine bi lahko domnevali, da so integrirane rehabilitacijske obravnave bolnikov z N koristne. Ni literature, ki bi to podprla, zato bi bilo treba narediti več raziskav o integriranih biopsihosocialnih posegih pri bolnikih z N.

Vir: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/31112511/

 

TRANSKUTANA ELEKTRIČNA ŽIVČNA STIMULACIJA

Stimulacije hrbtenjače je lahko učinkovita pri boleči diabetični nevropatiji.

14 študij, ki je vključevalo od 4 do 60 udeležencev je pokazala, da obstajajo dokazi srednje kakovosti o varnosti in učinkovitosti stimulacije hrbtenjače pri boleči diabetični nevropatiji. Vendar so potrebne nadaljnje visokokakovostne raziskave.

Vir: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC8586096/

 

Električna živčna stimulacija lajša različne vrste bolečin.

7 študij s skupno 260 bolniki. Študije so se razlikovale glede na zasnovo, populacije, končne točke, kakovost, trajanje zdravljenja, postopke in obdobje spremljanja. Na podlagi rezultatov ni bilo mogoče izdati strogih priporočil glede uporabe TENS pri populaciji bolnikov z rakom. Vendar pa obstoječi dokazi dovoljujejo, da je TENS varen postopek, ki si ga lahko bolniki z malignim obolenjem izvajajo sami, da bi lajšali različne vrste bolečin. Obstaja potreba po raziskovanju.

Vir: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/35208610/

 

Električna stimulacija ima obetajoče terapevtske učinke na optično nevropatijo. Sistematični pregled 25 študij je identificiral in povzel učinkovitost in parametre električne stimulacije (ES) za ohranjanje vidne funkcije pri veliki degeneraciji mrežnice in optični nevropatiji. Za zdravljenje bolnikov so uporabljali transkornealno ES (TcES), transpalpebralno ES (TpES), transdermalno ES (TdES) in ponavljajočo se transorbitalno stimulacijo z izmeničnim tokom (rtACS). ES z uporabo 20 Hz dvofaznih impulzov s tokovno jakostjo pri 150 %–200 % individualnega električnega fosfenskega praga (EPT) za bolnike z RP je pokazal izboljšano delovanje mrežnice, zaznano z ostrino vida (VA), vidnim poljem (VF) ali električnimi mrežničnimi grafi (ERG). ). rtACS pri bolnikih z optično nevropatijo je pokazal pomembno ohranjenost VA in VF. Klinične študije o AMD, RAO in glavkomu so pokazale obetajoče zaščitne učinke ES na vidno funkcijo, čeprav je količina dokazov omejena. Zaključki: zdravljenje z ES ima obetajoče terapevtske učinke na RP in optično nevropatijo. Izvesti bi bilo treba obsežnejše RCT študije, da bi pojasnili potencial ES, zlasti pri AMD, RAO in glavkomu. Še vedno manjka primerjava učinkov različnih ES metod pri istih populacijah bolezni. Parametre električnega toka in občutljivo detekcijsko metodo je treba optimizirati za oceno učinkov zdravljenja z ES v prihodnjih študijah.

Vir: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/33984873/

 

VIBRACIJA CELOTNEGA TELESA (VCT)

Vibracija celega telesa ima rahlo pozitiven učinek na glikemijo, nevropatsko bolečino in ravnotežje pri bolnikih z DN.

Pregled 3 študij (83 bolnikov) je ocenjeval učinek VCT na glikemični profil, nevropatsko bolečino in ravnovesje. VCT je imel pozitivne učinke na te rezultate, vendar je bilo v večini študij ugotovljeno veliko tveganje pristranskosti. Nobena študija ni ocenila plantarne taktilne občutljivosti. Združevanje podatkov ni bilo mogoče zaradi malo vključenih študij. Dokazi zelo nizke kakovosti kažejo, da ima VCT rahel pozitiven učinek na urejenost glikemije pri bolnikih z DN, izboljšanje nevropatske bolečine in ravnotežja. Prihodnje študije lahko spremenijo ocenjeni učinek VCT na rezultate DN.

Vir: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/30179216/

 

Vibracijska vadba je koristna strategija pri obvladovanju simptomov in motenj diabetesa.

Sistematični pregled in metaanaliza 7 študij, ki so vključevale 279 bolnikov s sladkorno boleznijo tipa 2, je ugotovljal učinke vibracijske vadbe celega telesa na presnovne nenormalnosti, mobilnost, ravnotežje in aerobno zmogljivost pri starejših odraslih bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 2. Posamezne študije so pokazale, da je bila vibracija celotnega telesa povezana z izboljšanjem ravni bolečine, pretoka krvi v nogah, ravni glikiranega hemoglobina in ravni glukoze v krvi na tešče. Vibracija celotnega telesa izboljšana mobilnost utežene povprečne razlike; razlike standardne povprečja ravnovesja; in standardne povprečne razlike aerobne zmogljivosti. Sklepi: Vibriranje celega telesa bi lahko bilo koristna strategija pri obvladovanju simptomov in motenj, povezanih s sladkorno boleznijo tipa 2; vendar je treba opraviti nadaljnje študije za okrepitev sporočenih ugotovitev.

Vir: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/31104903/

 

VIDEO IGRE

Posegi, ki temeljijo na igrah, niso boljši od običajne telesne dejavnosti pri nadzoru glukoze v krvi.

Sistematičen pregled 4 študij je raziskal učinke intervencij, ki temeljijo na igricah, so bile predlagane kot način za izboljšanje bolnikove privrženosti telesni dejavnosti (PA) in boljše samouravnavanje ravni glukoze v krvi (HbA1c), znanje o sladkorni bolezni in fizične rezultate pri rehabilitaciji bolnikov s sladkorno boleznijo. Intervencije, ki temeljijo na igrah, ne kažejo učinka na HbA1c (tri študije) v primerjavi z običajno oskrbo ali čakalnimi seznami. Intervencije na podlagi iger so bile boljše od kontrol pri izboljšanju kakovosti življenja, povezane z zdravjem, mišične moči in ravnotežja (ena študija). Med intervencijami, ki temeljijo na igrah, in običajno oskrbo ali čakalnimi seznami ni bilo ugotovljene razlike v smislu znanja o sladkorni bolezni (ena študija). PA je pomembna za obvladovanje sladkorne bolezni. Ta pregled kaže, da posegi, ki temeljijo na igrah, niso boljši od običajnega PA pri nadzoru HbA1c. Zaradi šibke metodološke kakovosti vključenih študij in zelo nizkega števila dokazov je verjetnost, da bo dejanski učinek intervencij, ki temeljijo na igrah, bistveno drugačen (tj. dovolj velika razlika, da bi lahko vplivala na odločanje) velika.

Vir: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/27042966/

 

ZDRAVILNE RASTLINE

Konoplja, laneno olje, kapsaicin, Goshajinkigan, kamilica, kurkuma in kolocint imajo pozitivne učinke na več vrst nevropatij.

22 študij je klinično ovrednotilo zdravilne rastline pri več vrstah nevropatije, vključno z diabetično nevropatijo, periferno nevropatijo, povzročeno s kemoterapijo, sindromom karpalnega kanala in nevropatijo, povezano s HIV. Nekatere študije so poročale o izboljšanju bolečine, delovanja živcev, hitrosti prevodnosti živcev in kakovosti življenja. Cannabis sativa (konoplja), Linum usitatissimum (laneno olje), kapsaicin in polizelna japonska formulacija, imenovana Goshajinkigan, so imeli največ dokazov glede njihove klinične učinkovitosti. Druga raziskana zeliščna zdravila pri nevropatiji, kot so Matricaria chamomilla (kamilica), Curcuma longa (kurkuma) in Citrullus colocynthis (kolocint), so imela samo eno klinično preskušanje. Zato so potrebne prihodnje študije za potrditev varnosti in učinkovitosti takih naravnih zdravil kot dopolnilnega ali alternativnega zdravljenja nevropatije.

Vir: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/30768427/

 

Muškatni orešček in šentjanževka potrebujeta več raziskav.

V 2 študijah (128 udeležencev) so raziskali tako diabetično nevropatijo kot nediabetično nevropatsko bolečino. Dve zdravili rastlinskega izvora, in sicer muškatni orešček (nanašan lokalno v obliki 125 ml pršila štiri tedne, ki vsebuje 2 % olja mace, 14 % olja muškatnega oreščka, metil salicilat 6 %, mentol 6 %, kokosovo olje in alkohol) in šentjanževko (v obliki kapsul, ki vsebujejo po 900 μg skupnega hipericina, trikrat na dan, kar daje skupno koncentracijo 2700 mg za pet tednov). Obe študiji sta dovoljevali uporabo sočasne analgezije. Obe sta poročali o vsaj enem izidu, povezanem z bolečino, vendar niso mogli izvesti metaanalize učinkovitosti zaradi heterogenosti med primarnimi izidi in nismo mogli sklepati o učinku. Ni bilo podatkov o lajšanju bolečine za 50 % ali več po poročanju udeležencev ali rezultatih. Ko so pogledali lajšanje bolečine za 30 % ali več nad izhodiščem, o katerem so poročali udeleženci, niso opazili nobenih znakov razlike kot odziv na muškatni orešček v primerjavi s placebom. Med zdravljenjem s placebom in muškatnim oreščkom niso opazili nobene spremembe, ko so gledali na rezultate sekundarne bolečine. Rezultati na vizualni analogni lestvici (VAS) za zmanjšanje bolečine (0 do 100, kjer 0 = ni zmanjšanja bolečine) so bili 44 tako za muškatni orešček kot za placebo s standardnim odklonom. Ni bilo dokazov o razliki v skupnem rezultatu bolečine pri odzivu na šentjanževko v primerjavi s placebom, saj je prišlo le do zmanjšanja za 1 točko, če pogledamo mediane razlike v spremembi od izhodišča na 0 do 10-točkovna številčna ocenjevalna lestvica. Skupno je bilo pet umikov od 91 udeležencev (5 %) v skupinah, ki so prejemale zdravljenje, v primerjavi s šestimi od 91 (6,5 %) v skupinah, ki so prejemale placebo, medtem ko so bili neželeni učinki enaki pri obeh zdravljenih in placebo skupine. Zaključili so, da ni bilo dovolj dokazov, da bi ugotovili, ali imata muškatni orešček ali šentjanževka kakršno koli smiselno učinkovitost pri nevropatskih bolečinah.

Vir: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/30938843/

 

LASERSKA TERAPIJA

Laserska terapija in ultrazvok sta pokazala ugodne rezultate pri izboljšanju resnosti simptomov pri nevropatiji.

Poleg tega je laser z nizko stopnjo pokazal izboljšave v moči ščipa v primerjavi s placebom in bolečino (VAS) v primerjavi z ročno terapijo. Opornice so pokazale boljše rezultate kot elektrofizične metode. Sistematični pregled 34 študij, s skupno 1766 udeleženci, je zagotoviti integrativni pregled učinkovitosti teh modalitet pri senzomotorični rehabilitaciji v primerjavi s placebom, manualno terapijo ali med njima. Vključene so študije, ki so razpravljale o senzomotorični rehabilitaciji ljudi z nedegenerativno poškodbo ulnarnega, radialnega ali medianega živca. Laserska terapija z nizkim nivojem in ultrazvok sta pokazala ugodne rezultate pri izboljšanju resnosti simptomov in funkcionalnega stanja v primerjavi z ročno terapijo. Poleg tega je laser z nizko stopnjo pokazal izboljšave v moči ščipa v primerjavi s placebom in bolečino (VAS) v primerjavi z ročno terapijo. Opornice so pokazale boljše rezultate kot elektrofizične metode. Klinični pomen rezultatov je bil ocenjen z oceno velikosti učinka in primerjavo z najmanjšo klinično pomembno razliko (MCID). Zaključki: Ugotovili smo ugodne rezultate pri lajšanju bolečine, izboljšanju simptomov, funkcionalnem statusu in nevrofizioloških parametrih za nekatere elektrofizične modalitete, predvsem pri uporabi z opornico. Naši rezultati sovpadajo z rezultati nekaterih metaanaliz. Vendar pa nobena od teh ne more biti klinično pomembna.

Vir: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC7971482/

 

STIMULACIJA HRBTENJAČE

Stimulacije hrbtenjače lajša bolečine diabetične nevropatije.

Sistematičen pregled in metaanaliza je ocenila učinkovitost različnih valovnih oblik stimulacije hrbtenjače (SCS) za obvladovanje boleče diabetične nevropatije (PDN). Pri nizkofrekvenčnem SCS (LF-SCS) so opazili pomembno zmanjšanje intenzivnosti bolečine in visokofrekvenčni SCS (HF- SCS) v primerjavi s samo konvencionalnim medicinskim zdravljenjem (CMM). Pri HF-SCS je bilo znatno večje zmanjšanje intenzivnosti bolečine v primerjavi z LF-SCS. Pri LF-SCS in HF-SCS so opazili pomembne razlike v primerjavi s CMM za delež rezultatov bolnikov z vsaj 50-odstotnim zmanjšanjem bolečine in z zdravjem povezane kvalitete življenja (HRQoL). Med LF-SCS in HF-SCS niso opazili pomembnih razlik. Omejitve: omejeno število RCT in nobenih neposrednih RCT. Zaključki: Naše ugotovitve potrjujejo lajšanje bolečin in prednosti HRQoL dodajanja SCS CMM za bolnike s PDN. Ker pa ni dokazov medsebojnega RCT, ostajajo relativne koristi HF-SCS v primerjavi z LF-SCS za bolnike s PDN negotove.

Vir: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/36150057/

 

Stimulacija hrbtenjače in laserska terapija sta obetavni tehniki za zdravljenje periferne nevropatske bolečine in diabetične nevropatije.

Metaanaliza 17 študij je ocenila učinkovitost fizioterapevtskih posegov pri periferni nevropatski bolečini (pNeP) zaradi katerega koli osnovnega vzroka. Metaanaliza je razkrila pomembno korist laserske terapije v primerjavi s lažnim laserjem na pNeP pri ljudeh s sindromom karpalnega kanala. Združene analize so pokazale pomemben učinek stimulacije hrbtenjače v primerjavi s kontrolo za sindrom neuspešnega hrbta in diabetično nevropatijo. Učinek akupunkture na bolečino, povzročeno s kemoterapijo  in elektromagnetne stimulacije na bolečino diabetične nevropatije so bile nepomembne. Zaključek: Dokazi podpirajo uporabo stimulacije hrbtenjače za zdravljenje pNeP, ki je posledica sindroma neuspešne operacije hrbta in diabetične nevropatije. Laserska terapija je bila pri lajšanju bolečin zaradi sindroma karpalnega kanala učinkovitejša od lažnega laserja. Učinkovitost akupunkture in elektromagnetne terapije pri bolečinah, ki jih povzroča kemoterapija, oziroma diabetični nevropatiji ostaja nejasna.

Vir: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/36535605/

4. ALTERNATIVNA IN KOMPLEMENTARNA MEDICINA

AKUPUNKTURA

Akupunktura je dosegla klinično pomemben odziv na zdravljenje nevropatije.
3 študije z 247 bolniki, ki so jih spremljali 8 do 10 tednov. Uporabljen je bil model naključnih učinkov, pri čemer je bilo ugotovljeno, da je 22 % bolnikov, ki so prejemali akupunkturo, in 13 % bolnikov, ki so prejemali kontrolo, doseglo klinično pomemben odziv na zdravljenje. O umikih zaradi neželenih učinkov so poročali v 1 preskušanju, pri čemer niso ugotovili statistično značilne razlike med skupinami. O drugih neželenih učinkih niso poročali.
Vir: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC8115961/

Akupunktura učinkovito lajša bolečine in funkcionalne omejitve CIPN.
Pregledali so 386 bolnikov z rakom iz 6 randomiziranih kontrolnih preskušanj, ki so imeli visoko kakovost na podlagi modificirane lestvice Jadad. Meta-analiza je pokazala, da je akupunktura privedla do pomembnih izboljšav rezultatov bolečine (-1,21, 95-odstotni interval zaupanja [CI] = -1,61 do -0,82, P < 0,00001) in simptomov živčnega sistema na podlagi vprašalnika o funkcionalni oceni zdravljenja raka/nevrotoksičnosti rezultati (-2,02, 95 % IZ = -2,21 do -1,84, P < 0,00001). Pri hitrosti prevodnosti po živcu niso opazili pomembne spremembe (1,58, 95 % IZ = -2,67 do 5,83, P = ,47). Zaključek: Akupunktura lahko učinkovito lajša bolečine in funkcionalne omejitve CIPN. Omejeno število predmetov upravičuje študijo večjega obsega.
Vir: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/31833790/

Masaža akupunkturnih točk v kombinaciji z kopljo za stopala tradicionalne kitajske medicine učinkovita pri zdravljenju DPN.
Vključenih je bilo 31 poskusov, ki so vključevali 3284 udeležencev. Rezultati sistematičnih pregledov in meta-analiz so pokazali, da je bila kopel za stopala tradicionalne kitajske medicine v kombinaciji z masažo akupunkturne točke znatno boljša v primerjavi s kontrolnimi skupinami v smislu celotne efektivne stopnje, SNCV, MNCV in ocene nevropatskega sindroma. Ni poročil o nobenem primeru neželenih učinkov. Te ugotovitve kažejo, da je kopel za stopala tradicionalne kitajske medicine v kombinaciji z masažo akupunkturne točke varnejša in učinkovitejša za zdravljenje DPN. Vendar pa so zaradi nizke metodološke kakovosti potrebne nadaljnje raziskave z randomiziranimi kontroliranimi preskušanji (RCT) višje kakovosti, da se dokaže njegova učinkovitost in boljši dokazi za klinično zdravljenje.
Vir: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/31659861/

 

VZHODNOAZIJSKA ZELIŠČNA MEDICINA

Monoterapija in kombinirana terapija z vzhodnoazijsko zeliščno medicino sta lahko koristni za bolnike s diabetične nevropatije.
Metaanaliza 67 študij, ki so vključevali 5753 bolnikov, je pokazala, da sta monoterapija z EAHM in kombinirana terapija z EAHM in zahodno medicino dokazala znatno izboljšano hitrost prevodnosti senzoričnih živcev, hitrost prevodnosti motoričnih živcev in stopnjo odziva. Poleg tega je EAHM znatno izboljšal stopnjo incidence, intenzivnost bolečine, Toronto klinični sistem točkovanja in oceno diabetične nevropatije v Michiganu. Stopnja dokazov je bila zmerna do nizka zaradi znatne heterogenosti med študijami. Z analizo asociacijskih pravil na podatkih o ekstrakciji 156 zelišč EAHM je bilo ugotovljenih devet asociacijskih pravil. Zato so bile sestavine zeliščnih kombinacij z doslednimi asociacijskimi pravili Astragali Radix, Cinnamomi Ramulus in Spatholobi Calulis. Ta meta-analiza podpira hipotezo, da sta monoterapija in kombinirana terapija z EAHM lahko koristni za bolnike s PN, zato je treba izvesti nadaljnje raziskave, da se potrdi natančen cilj delovanja osrednjega zelišča.
Vir: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/34832984/

 

MANIPULATIVNE TERAPIJE

Manipulativne terapije dajejo visoko zaznano klinično učinkovitost zdravljenja CIPN.
Petinsedemdeset študij z mešano kakovostjo študij je izpolnjevalo merila za vključitev. Manipulativne terapije (vključno z masažo, refleksologijo, terapevtskim dotikom), ritmične embrokacije, gibalne terapije in terapije duha in telesa, akupunktura/akupresura in TENS/Scrambler terapija so bile najpogosteje analizirane v raziskavah in so lahko učinkovite možnosti zdravljenja za CIPN. Strokovna komisija je odobrila 17 podpornih posegov, večina je bila fitoterapevtskih posegov, vključno z zunanjimi aplikacijami ter krioterapijo, hidroterapijo in taktilno stimulacijo. Več kot dve tretjini soglasnih intervencij je bilo ocenjenih z zmerno do visoko zaznano klinično učinkovitostjo pri terapevtski uporabi. Sklepi: Dokazi pregleda in strokovne komisije podpirajo različne dopolnilne postopke v zvezi s podpornim zdravljenjem CIPN; vendar je treba uporabo pri bolnikih v vsakem primeru posebej pretehtati. Na podlagi te metasinteze lahko medpoklicni zdravstveni timi odprejo dialog s pacienti, ki jih zanimajo možnosti nefarmakološkega zdravljenja, da bi dopolnilno svetovanje in zdravljenje prilagodili njihovim potrebam.
Vir: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC9944490/

 

TAI CHI

Tai chi ima pomemben učinek na izboljšanje ravnotežja in drže pri diabetični nevropatiji.
Rezultati meta-analize so pokazali, da je prišlo do statistično značilnega izboljšanja TUGT in znatno heterogenostjo v eksperimentalni skupini v primerjavi s kontrolno skupino. Prišlo je do statistično značilne razlike v rezultatih Bergove lestvice ravnotežja in heterogenosti ter značilnih sprememb v posturalni stabilnosti (heterogenost odprtih oči in zaprtih oči). Analiza občutljivosti povzroči spremembo heterogenosti. Zaključek: Sklenemo lahko, da imajo različne vaje, kot so vadba ravnotežja, stabilnost jedra, tai-chi, proprioceptivni trening itd., pomemben učinek na izboljšanje ravnotežja in drže pri diabetični nevropatiji.
Vir: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/32619175/

 

SAMOINICIATIVNE INTERVENCIJE

Številne samoiniciativne strategije so koristne za zmanjšanje simptomov nevropatije.
Pregled 16 študij, ki je vključeval od 7 do 30 udeležencev, je pokazal, da lahko številne strategije samokontrole, ki so jih uvedli bolniki, vključno s toploto, vadbo, meditacijo in transkutano električno živčno stimulacijo (TENS), zmanjšajo simptome N, o katerih poročajo sami. Ker so bile razpoložljive študije nizke kakovosti, te strategije upravičujejo nadaljnje preiskave z bolj homogenimi vzorci, z uporabo strožje zasnovanih poskusov in večjih vzorcev. Posledice za bolnike, ki so preživeli raka in se soočajo s N lahko ugotovijo, da so številne samoiniciativne strategije koristne za zmanjšanje simptomov N in izboljšanje kakovosti življenja. Vendar pa morajo zaradi nizke kakovosti razpoložljivih študij zdravniki spremljati odzive bolnikov, da bi ugotovili učinkovitost teh posegov kot dodatkov k posegom, ki jih sprožijo zdravniki.
Vir: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC7360651/

 

BREZGLUTENSKA PREHRANA

Diete brez glutena izboljšajo simptome nevropatije.
16 študij, ki so opisovale tveganje za glutensko nevropatijo in/ali glutensko ataksijo pri bolnikih s celiakijo. Glutenska nevropatija je bila nevrološka manifestacija pri celiakiji (do 39 %) v 13 študijah. Devet študij je poročalo o manjšem tveganju in/ali razširjenosti glutenske ataksije z razponom 0 %–6 %. Zdi se, da je upoštevanje diete brez glutena izboljšalo simptome tako nevropatije kot ataksije. Prevalenca glutenske nevropatije in glutenske ataksije pri bolnikih s celiakijo se je v poročanih študijah razlikovala, vendar povečano tveganje podpira potrebo, da zdravniki upoštevajo celiakijo pri bolnikih z ataksijo in nevrološkimi manifestacijami neznane etiologije.
Vir: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/30759885/

 

VITAMIN B

Rezultati so še negotovi.
Analiza 5 študij, ki je vključevalo 348 udeležencev, je pokazala, da so dokazi na splošno preveč negotovi, da bi lahko sklepali o učinkih vitaminov B pri ljudeh z diabetično nevropatijo. Ni gotovo, ali dodatki vitamina B spremenijo intenzivnost bolečine ali okvaro kratkoročno ali dolgoročno pri ljudeh z DN.
Vir: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/34298270/

 

OMEGA 3 MAŠČOBE

Omega 3 maščobe zmanjšajo incidenco periferne nevropatije, ki jo povzroči kemoterapija.
Sistematični pregled in metaanaliza 31 študij kažeta, da peroralni dodatek omega- 3 (peroralne kapsule, čisto ribje olje ali peroralni prehranski dodatki) ne izboljša vzdrževanja mišic, kakovosti življenja ali telesne teže pri bolnikih z rakom, lahko pa zmanjša incidenco periferne nevropatije, ki jo povzroči kemoterapija. Za potrditev teh ugotovitev so potrebna dobro zasnovane študije.
Vir: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/34130028/

 

1. FIZIČNA REHABILITACIJA

VADBA

Telesna vadba v različnih oblikah je koristna pri obvladovanju polinevropatije. Pregled študij je pokazal, da je telesna vadba v različnih oblikah lahko koristna pri obvladovanju PN, če se uporablja kot dodatek standardni negi. Na splošno obstajajo trenutno najboljši razpoložljivi dokazi tako za programe aerobne vadbe kot za programe vadbe za krepitev mišic (dokaz II. stopnje). Zdi se, da ima intenzivnost vadbe pomembno vlogo, pri čemer so programi intervalnega treninga z večjo intenzivnostjo bolj obetavni, čeprav je to treba potrditi v prihodnjih študijah. Telesna vadba je obetaven nefarmakološki poseg za obvladovanje PN.

Vir: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/34779342/

 

Vadba na antigravitacijski tekalni stezi v kombinaciji s tradicionalno fizikalno terapijo je boljša od samo tradicionalne fizikalne terapije.

Študija, ki je vključevala 45 moških s sladkorno boleznijo tipa 2, ki so bili naključno razporejeni v eno od dveh skupin: poskusno skupino (n=23) ali kontrolno skupino (n=22), je ocenila učinke vadbe na antigravitacijski tekalni stezi na hojo in ravnotežje pri bolnikih z DPN. Eksperimentalna skupina je 12 tednov prejemala vadbo na antigravitacijski tekalni stezi (75-odstotna obremenitev, 30 minut na sejo, trikrat na teden) v kombinaciji s tradicionalno fizikalno terapijo. V istem časovnem obdobju je kontrolna skupina prejemala le tradicionalno fizikalno terapijo. Biodex Balance System je bil uporabljen za oceno indeksov posturalne stabilnosti, GAITRite Walkway System pa za oceno prostorsko-časovnih parametrov hoje. Vse meritve so bile pridobljene pred in na koncu študije po 12 tednih zdravljenja. Rezultati: Srednje vrednosti vseh izmerjenih spremenljivk so se pomembno izboljšale v obeh skupinah, pri čemer je eksperimentalna skupina pokazala bistveno večje izboljšave kot kontrolna skupina. Parametri hoje po zdravljenju (tj. dolžina koraka, čas koraka, čas dvojne opore, hitrost in kadenca) so bili 61,3 cm, 0,49 s, 0,25 s, 83,09 cm/s in 99,78 korakov/min ter 56,14 cm, 0,55 s, 0,29 s, 75,73 cm/s in 88,14 korakov/min za eksperimentalno in kontrolno skupino. Indeks splošne stabilnosti po zdravljenju je bil 0,32 za eksperimentalno in 0,70 za kontrolno skupino. Zaključki: Zdi se, da je vadba na antigravitacijski tekalni stezi v kombinaciji s tradicionalno fizikalno terapijo boljša od samo tradicionalne fizikalne terapije v smislu vadbe hoje in ravnotežja. Posledično je bilo ugotovljeno, da je antigravitacijska tekalna steza učinkovita naprava za rehabilitacijo bolnikov z DPN.

Vir: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/36606118/

 

Progresivni trening z odpornostjo je izboljšal mišično moč ekstenzorjev in upogibalcev kolena ter motorično funkcijo pri posameznikih z diabetično polinevropatijo.

Študija je ocenila učinke progresivnega treninga z odpornostjo (PRT) na in motorično funkcijo pri posameznikih z diabetično polinevropatijo tipa 2 (DPN) in primerjala možne prilagoditve s tistimi posamezniki s sladkorno boleznijo tipa 2 brez DPN in zdravih kontrol. Skupaj 109 posameznikov je bilo 12 tednov vključenih v tri skupine (sladkorna bolezen tipa 2 z DPN [n = 42], sladkorna bolezen tipa 2 brez DPN [n = 32] in zdrava kontrolna skupina [n = 35]). PRT je povzročil povečanje mišične moči ekstenzorjev in upogibalcev kolena v vseh treh skupinah z uporabo primerjalne analize. Po PRT je skupina DPN izboljšala 6-minutni test hoje (6MWT) in petkratni test sedi-stoje (FTSST). V nobeni od skupin ni prišlo do spremembe mišične moči, gostote intraepidermalnih živčnih vlaken (IENFD) po PRT. Sklepi/interpretacija: PRT je izboljšal mišično moč ekstenzorjev in upogibalcev kolena ter motorično funkcijo pri posameznikih z diabetično polinevropatijo tipa 2 na ravneh, ki so primerljive s tistimi, opaženimi pri posameznikih s sladkorno boleznijo brez DPN in zdravih kontrolnih posameznikih, medtem ko pri IENFD niso opazili nobenih učinkov.

Vir: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/35048156/

 

Vadba na tekalni stezi učinkovito izboljša hojo, ravnotežje in tveganja padca pri bolnikih z diabetično polinevropatijo.

Študija je ocenila učinek programa vadbe na tekalni stezi LBPP na k nalogam usmerjeno hojo, ravnotežje in tveganje padca pri bolnikih z DPN. 62 bolnikov z DPN je bilo naključno razporejenih v 5 skupin; skupina-A (100% nosilnost; N.=12), skupina-B (75% nosilnost; N.=13), skupina-C (50% nosilnost; N.=13), skupina- D (25% nosilnost; N.=12) in skupina-E (kontrolna skupina; N.=12). Rezultati: Pri vrednotenju-2 je prišlo do znatnega povečanja ravnotežja, hoje in tveganja padcev "znotraj skupin". Pri istih ocenjenih spremenljivkah so bile pomembne razlike "med skupinami", pri čemer je bilo največje povečanje v skupini B. Pri ocenjevanju-3 je prišlo do zmanjšanja srednjih vrednosti ocenjenih spremenljivk, vendar še vedno pomembnega povečanja srednjih vrednosti ravnotežja, hoje in tveganja padca v primerjavi z izhodiščnimi srednjimi vrednostmi. Pri vseh spremenljivkah so bile pomembne razlike "med skupinami", pri čemer je bilo največje povečanje v skupini B. Sklepi: Zmerno intenziven program vadbe na tekalni stezi LBPP lahko učinkovito izboljša k nalogam usmerjeno hojo, zmogljivost ravnotežja in ocene tveganja padca pri bolnikih z DPN. 25-odstotni odstotek razbremenitve med programom vadbe na tekalni stezi LBPP je prinesel najugodnejše kratkoročne in dolgoročne izboljšave v primerjavi z drugimi odstotki razbremenitve teže pri bolnikih z DPN.

Vir: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/34636527/

 

Vadba odpornosti zmanjša napredovanje diabetične polinevropatije pri starejših odraslih.

Študija je raziskala učinek treninga odpornosti na živčno prevodnost, meritve nevropatije in togosti arterij pri starejših bolnikih z DSPN. V randomizirano kontrolirano preskušanje je bilo vključenih34 starejših odraslih s sladkorno boleznijo tipa 2 in periferno nevropatijo, ki so bili naključno razporejeni v eksperimentalno in kontrolno skupino. Eksperimentalna skupina je 12 tednov izvajala krožni trening z odpornostjo (1-3 krogi, 11 vaj, 10-15 ponovitev, 50%-60% 1RM, 3-krat na teden). Meritve so bile izvedene na začetku in 48 ur po posegu. Meritve DSPN, vključno z instrumentom za presejanje michiganske nevropatije (MNSI), rezultatom michiganske diabetične nevropatije (MDNS), amplitudo akcijskega potenciala motoričnega živca (APA), hitrostjo prevodnosti senzoričnega in motoričnega živca (NCV), so se po posegu izboljšale. Senzorična APA se po posegu ni spremenila. Kardio-gleženjski vaskularni indeks (CAVI) in gleženjsko-brahialni indeks (ABI) sta se izboljšala v eksperimentalni skupini v primerjavi s kontrolno skupino. Poleg tega se je HbA1C znižal po 12-tedenskem programu treninga z odpornostjo. Starejši odrasli z DSPN se pozitivno odzivajo na vadbo z odpornostjo z izboljšanimi simptomi nevropatije, prevodnostjo živcev, togostjo arterij in uravnavanjem glukoze. Vadba odpornosti ponuja pozitivno intervencijo, ki lahko zmanjša napredovanje DSPN pri starejših odraslih.

Vir: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/34280509/

 

Proprioceptivni trening ni privedel do izboljšav posturalne kontrole pri bolnikih z diabetično polinevropatijo.

Študija je analizirala posturalno kontrolo v dvonožnem položaju ter med hojo in funkcionalnimi testi pri bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 2 po nadzorovanem in nenadzorovanem proprioceptivnem treningu. 80 bolnikov s sladkorno boleznijo tipa 2, razdeljenih v tri skupine: nadzor, domače usposabljanje in nadzorovano usposabljanje. Nadzorovane in domače vadbene skupine so 12 tednov izvajale dve tedenski seji proprioceptivnih vaj. Kontrolna skupina ni bila podvržena nobenemu zdravljenju. Glavne meritve: Bipedalno ravnotežje, hoja in zmogljivost na funkcionalnih testih so bili ovrednoteni pred in po 12 tednih z uporabo Balance Evaluation Systems Test (BESTest) in plošče za silo. Rezultati: Glede posturalne kontrole, hoje ali uspešnosti pri funkcionalnih testih ni bilo ugotovljenih pomembnih izboljšav, kar dokazujejo medskupinske primerjave skupnega rezultata BESTest kot tudi testi, opravljeni na plošči za silo. Velikost kliničnega učinka predlagane intervencije je bila manjša od 0,2, kar kaže na noben učinek za glavno spremenljivko izida, ovrednoteno s postavko "Senzorična orientacija" testa BESTest in z mCTSIB (tlačna plošča). Sklepi: Predlagano proprioceptivno usposabljanje ni privedlo do izboljšav posturalne kontrole pri bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 2 brez kliničnih znakov diabetične distalne polinevropatije, če so analizirali s klinično oceno BESTest in ploščo sile.

Vir: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/33508955/

 

Zmerno intenzivna vadba za moč in vzdržljivost pozitivno vpliva na kakovost življenja ljudi z distalno simetrično polinevropatijo.

Študija je raziskala učinkovitost aerobne (AE) ali progresivne vadbe z uporom (PRE) na kakovost življenja (QOL) pri osebi, ki živi z distalno simetrično polinevropatijo (DSP), povezano z virusom HIV. Izvedeno je bilo randomizirano kontrolirano preskušanje s 136 osebami, ki živijo z nevropatijo, povezano s HIV, vključno s 6 domenami kakovosti življenja v okviru WHOQOL-BREF, 45 v AE (uporabljen ergometer), 44 v PRE (uporabljena klop za kvadriceps) in 47 v kontrolna skupina (CG). Rezultati so pokazali značilne razlike znotraj eksperimentalnih skupin v vseh šestih domenah. Podobno je rezultat pokazal pomembne razlike znotraj CG na področjih fizičnega, ravni neodvisnosti in duhovnosti/ver. Vendar so rezultati pokazali pomembne razlike med poskusnimi skupinami in CG. Zaključek: Te ugotovitve so pokazale, da zmerno intenzivna vadba za moč in vzdržljivost pozitivno vpliva na kakovost življenja pri DSPN, povezani z osebami, ki živijo z virusom HIV.

Vir: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/32306301/

 

2. ZDRAVILA IN POSEGI

Intravenski imunoglobulini, subkutani imunoglobulini, kortikosteroidi, imunosupresivi, imunomodulatorji in izmenjava plazme je 6 glavnih terapij za zdravljenje polinevropatije. 64 študij je poročalo o trenutnih zdravljenjih in izpostavile 6 glavnih terapij: intravenski imunoglobulini, subkutani imunoglobulini, kortikosteroidi, imunosupresivi, imunomodulatorji in izmenjava plazme. Zdravljenja so lahko obremenjujoča zaradi neželenih učinkov in zmanjšane neodvisnosti, ki jo povzroči nastavitev izvajanja zdravljenja.

Vir: Vrhttps://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC8463372/

 

KORTIKOSTEROIDI

Čeprav se je veliko bolnikov odzvalo na zdravljenje s kortikosteroidi (48–83-odstotna stopnja odziva v devetih študijah), so bili pomisleki glede varnosti povezani z njihovo dolgotrajno uporabo. Pogosti neželeni učinki so vključevali hipertenzijo, diabetes mellitus de novo, glavkom, depresijo, cushingoidni videz in gastrointestinalne težave. Posledično veliko bolnikov v državah z visokim dohodkom prejema IIG, ki ima podobno učinkovitost in je povezan z manj neželenimi učinki.

 

INTRAVENSKI IMUNOGLOBULINI 

IIG je na splošno dosegel visoke stopnje odziva na zdravljenje (44–91 % stopnja odziva v 11 študijah) v primerjavi s placebom. Kjer so poročali o primerjalnih podatkih, je IIG povečal delež bolnikov s kronično vnetno demielinizirajočo polinevropatijo KVDP,  ki so se odzvali na zdravljenje v primerjavi s primerjalnimi zdravili, vključno s kortikosteroidi in izmenjavo plazme. Med dolgotrajnim zdravljenjem z IIG lahko postane intravenski dostop težaven zaradi obliteracije ven in lahko pri nekaterih bolnikih zahteva kateterizacijo zunanje jugularne vene.

 

SUBKUTANI IMUNOGLOBULINI 

Subkutani imunoglobulini (SIG) zagotavljajo alternativno pot dajanja, ki lahko izboljša nekatere izzive, povezane z intravenskim dajanjem imunoglobulinov. Tri študije so poročale o klinični stabilnosti bolnikov s KVDP po začetku SIG, pri čemer so vse študije ugotovile, da je večina bolnikov klinično stabilnih ali izboljšanih (83–100 %; n = 13–245). V največjem preskušanju zdravljenja SIG (n = 172, kontrolirano s placebom) so ugotovili, da je bil delež bolnikov s ponovitvijo KVDP ali tistih, ki so bili umaknjeni iz preskušanja zaradi katerega koli drugega razloga, 63 % za bolnike v skupini s placebom, 39 % za bolnike v skupini z majhnimi odmerki SIG in 33 % za bolnike, ki so prejemali visoke odmerke SIG.

Študije o rezultatih SIG, o katerih so poročali bolniki, so večinoma poročale o enostavnosti uporabe ali preferencah bolnikov. V eni študiji je 88 % (n = 172) bolnikov poročalo, da je bilo učenje tehnike dajanja SIG enostavno. Tri študije so poročale o preferencah bolnikov, ki so pokazale, da ima 53–88 % bolnikov raje SIG kot IIG. Razlogi za prednost SIG so vključevali pridobitev neodvisnosti, enostavnost uporabe, večjo prilagodljivost v vsakdanjem življenju, stabilnejšo mišično zmogljivost in blažje stranske učinke ter to, da je zdravljenje prihranilo čas v primerjavi z IIG. Ena študija je poročala, da je odprta prospektivna študija pokazala znatno zmanjšanje resnosti in pogostosti glavobolov in slabosti po infuzijah SIG v primerjavi z infuzijami IIG.

 

IMUNOSUPRESIVI

Dodatek IIG s sočasnim imunosupresivom je lahko učinkovita strategija za izboljšanje stopnje odziva ali zmanjšanje odmerkov IIG.  Ena študija je pokazala, da je bil odstotek bolnikov, ki so se odzvali na zdravljenje, višji med bolniki, ki so sočasno prejemali imunosupresivno zdravljenje, kot pri tistih, ki so prejemali samo IIG (71,4 proti 44,0 %). Druga študija je pokazala, da je metotreksat zmanjšal povprečni tedenski odmerek IIG ali SIG pri 52 % (n = 27) bolnikov v primerjavi s 44 % (n = 32) zmanjšanjem v skupini s placebom.

 

IMUNOMODULATORJI 

Publikacije o uporabi imunomodulatorjev (peroralni fingolimod in intramuskularni interferon ß-1a) za kronično vnetno demielinizirajočo polinevropatijo niso pokazale izboljšanja učinkovitosti v primerjavi s placebom. 

Vir: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC8463372/

 

TAFAMIDIS

Tafamidis upočasni nevrološko napredovanje in ohranja boljši prehranski status in kakovost življenja oseb s transtiretinsko družinsko amiloidno polinevropatijo. Metaanaliza 6 študij, ki je vključevala od 38 do 64 oseb s transtiretinsko družinsko amiloidno polinevropatijo, je pokazala, da je skupina s tafamidisom pokazala manjše spremembe glede na izhodiščno vrednost ocene nevropatije za okvaro spodnjih okončin in skupni rezultat kakovosti življenja Norfolk in višji modificirani indeks telesne mase, brez pomembne razlike v skupnem številu neželenih dogodkov. Incidenca neželenih dogodkov ni razlikujejo med zdravljenjem s tafamidisom in placebom, razen pri utrujenosti in hipesteziji. Pregled in metaanaliza sta pokazala, da tafamidis upočasni nevrološko napredovanje in ohranja boljši prehranski status in kakovost življenja. Stopnje neželenih učinkov se med bolniki v skupinah s tafamidisom in placebom niso razlikovale. Tafamidis je varnejša neinvazivna možnost za bolnike s transtiretinsko družinsko amiloidno polinevropatijo.

Vir: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC6325356/

 

IZMENJAVA PLAZME

Izmenjava plazme lahko zagotovi alternativno terapijo za bolnike, ki se ne odzovejo na IIG in kortikosteroide. Čeprav se je 48–81 % bolnikov v študijah odzvalo na izmenjavo plazme, primerjalni podatki kažejo, da manj bolnikov doseže odziv na izmenjavo plazme v primerjavi z IIG. V študiji s 16 bolniki s KVDP je večji delež bolnikov doživel neželene učinke (težave pri dostopu do ven in pomanjkanje faktorjev strjevanja krvi) pri izmenjavi plazme (25 %) kot pri kortikosteroidih (13 %) ali IIG (4 %).

Vir: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC8463372/

 

BARIATRIČNA OPERACIJA

Bariatrična kirurgija je pozitivno vplivala na periferno nevropatijo, čeprav so številne študije pokazale, da je nevropatija eden od zapletov bariatrične kirurgije.

Vključene so bile 4 študije. V tej metaanalizi je bil uporabljen model naključnih učinkov. Glede na združeno analizo je bila bariatrična kirurgija pomembno povezana z oceno simptomov nevropatije (NSS) (ES = - 3,393, 95 % IZ (- 4,507, - 2,278) in vrednost P < 0,0001). Zmanjšanje NSS pri bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 2 in ITM < 35 kg/m2, ki so bili odvisni od insulina, je bilo večje kot pri bolnikih z morbidno debelostjo brez sladkorne bolezni. Poleg tega se je ocena invalidnosti pri nevropatiji (NDS) pomembno zmanjšala pri bolnikih, ki so imeli bariatrično operacijo (ES = - 0,626, 95 % IZ (- 1,120, - 0,132) in vrednost P < 0,013). NDS se je pomembno zmanjšal pri bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 2 in ITM < 35 kg/m2, zdravljenih z insulinom, ter pri bolnikih z morbidno debelostjo in sladkorno boleznijo tipa 2. V podskupini bolnikov, ki so jih spremljali več kot 6 mesecev po operaciji, so odkrili pomembno zmanjšanje NDS, medtem ko to zmanjšanje ni bilo pomembno pri bolnikih, ki so jih spremljali 6 mesecev ali manj.

Vir: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/31256355/

 

IXAZOMIB V KOMBINACIJI Z MATIČNIMI CELICAMI

Ixazomib v kombinaciji z matičnimi celicami je učinkovita metoda za bolnike s polinevropatijo.

Metaanaliza 20 študij v katero je bilo vključenih 936 bolnikov, je pokazala popoln odziv po zdravljenju z iksazomibom v kombinaciji z avtologno presaditvijo matičnih celic. Ni bilo pomembne razlike v stopnji popolnega hematološkega odziva med ljudmi, ki so bili podvrženi matičnim celicam, in tistimi, ki niso. Vendar ima terapija matičnih celic lahko boljšo stopnjo preživetja. Zaključili so, je Ixazomib v kombinaciji s terapijo matičnih celic lahko varna in učinkovita metoda za bolnike s polinevropatijo.

Vir: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/36579839/

3. NEFARMAKOLOŠKI PRISTOPI

EPIDURALNE PULZNE RADIOFREKVENCE (PRF) 

Epiduralna pulzna radiofrekvenca (PRF) pomembno zmanjša nevropatsko bolečino pri kronični idiopatski aksonski polinevropatiji.

Študija je raziskala učinek kavdalne epiduralne pulzne radiofrekvence (PRF) za obvladovanje refraktorne nevropatske bolečine, ki jo povzroča kronična idiopatska aksonska polinevropatija (CIAP). Rekrutiranih je bilo dvajset bolnikov z nevropatsko bolečino in diagnozo neodzivnega CIAP. Za PRF stimulacijo so v epiduralni prostor skozi sakralni hiatus pod fluoroskopskim vodstvom vstavili kanilo velikosti 22. Stimulacija PRF je bila uporabljena enkrat pri 5 Hz s širino impulza 5 ms za 600 sekund pri 55V. Učinek stimulacije je bil ocenjen z uporabo numerične ocenjevalne lestvice (NRS) 2 tedna ter 1, 2 in 3 mesece po posegu. . Uspešno lajšanje bolečine je bilo opredeljeno kot zmanjšanje ocene NRS za >/= 50 % v primerjavi z oceno pred zdravljenjem. Poleg tega so 3 mesece po zdravljenju pregledali stopnjo zadovoljstva bolnikov; bolniki, ki so poročali o "zelo dobrih" (ocena = 7) ali "dobri" (ocena = 6) rezultati, so bili ocenjeni kot zadovoljni s postopkom. Rezultati: Nevropatska bolečina se je pomembno zmanjšala po 2 tednih in po 1, 2 in 3 mesecih spremljanja po PRF. Poleg tega je 3 mesece po PRF polovica bolnikov dosegla uspešen odziv (>/= 50 % zmanjšanje bolečine) in bili zadovoljni z rezultati zdravljenja.

Vir: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/29357341/

4. ALTERNATIVNA IN KOMPLEMENTARNA MEDICINA

JOGA

Joga zmanjša nevropatsko bolečino.

Metaanaliza 10 študij, vključno s 495 bolniki (253 v intervencijski skupini in 242 v kontrolni skupini) in intervencijski protokoli, ki so vključevali akupunkturo (n=6), vadbo (n=3) in jogo (n=1), je pokazala, da so nefarmakološke intervence znatno zmanjšale nevropatsko bolečino. Vendar učinek na kvaliteto življenja ni bil pomemben. Za nadaljnje raziskovanje učinkovitosti so potrebne večje velikosti vzorcev, bolj homogeni rezultati in intervencije.

Vir: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC9843771/

 

AKUPUNKTURA

6 študij o diabetični polinevropatiji je poročalo o znatnih izboljšavah v akupunkturnih skupinah v primerjavi s kontrolnimi pri nevrološkem pregledu, nevropatskih simptomih, sestavljenih lestvicah izboljšanja, in reologiji krvi.

Ena študija akupunkture s HIV povezano nevropatijo je pokazala znatno večje lajšanje bolečine v akupunkturni skupini; vendar to ni bilo res po prilagoditvi za več primerjav. Te podatke je ponovno analizirala druga skupina preiskovalcev, ki so ugotovili, da je sam amitriptilin ali samo akupunktura povzročila pomembna zmanjšanja rezultatov Gracelyjeve lestvice bolečine po 6 tednih; vendar pa je le akupunktura ohranila ta učinek po 14 tednih. Druga študija o akupunkturi za nevropatijo HIV je prav tako pokazala znatno zmanjšanje rezultatov Gracelyjeve lestvice bolečine po 6-tedenskem tečaju akupunkture/moksibustije v primerjavi s kontrolno kontrolo lažne akupunkture/moksibustije s placebom. Poleg tega je akupunkturna skupina dosegla znatno izboljšanje pri pregledu subjektivne periferne nevropatije v primerjavi z izhodiščem skupine pred zdravljenjem. Prva vključena študija o idiopatski nevropatiji je vključevala 4 osebe z diabetično nevropatijo in 12 oseb z idiopatsko nevropatijo v dvojno slepi navzkrižni študiji, ki je primerjala EA z lažno EA (8 oseb na skupino). Ni bilo razlike med akupunkturo in kontrolnim zdravljenjem pri nobenem od uporabljenih meril izida. Poleg tega obe skupini nista pokazali nobene razlike od izhodišča. Raziskovalci niso opravili ločene analize oseb z idiopatsko nevropatijo.

Vir: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC6106766/

 

KONOPLJA

Metaanaliza 5 študij s 178 udeleženci, ki so jih spremljali več dni ali tednov, zagotavlja dokaze, da lahko inhalirana konoplja zagotovi kratkoročno olajšanje za 1 od 5 do 6 bolnikov z nevropatsko bolečino.

Za oceno dolgoročnih koristi in tveganj tega zdravljenja so potrebna pragmatična preskušanja.

Vir: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/26362106/

 

Inhalirana konoplja blaži s HIV povezano polinevropatijo.

13 študij, ki so vključevale od 27 do 54 udeležencev,  je raziskovalo endokanabinoidni sistem za obvladovanje nevropatske bolečine, povezane s HIV. Razpoložljivi predklinični rezultati kažejo, da je ciljanje na endokanabinoidni sistem ES za preprečevanje in zdravljenje HIV-NB verjetna terapevtska možnost. Klinični dokazi kažejo, da inhalirana konoplja blaži HIV-NB. Potrebne so nadaljnje raziskave, da bi ugotovili, ali bi lahko bila nepsihoaktivna zdravila, ki ciljajo na ES in se vnesejo po drugih poteh kot kajenje, koristna kot možnosti zdravljenja HIV-NB.

Vir: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC8211923/

 

ALFA LIPOIČNA KISLINA (APK)

Alfa lipoično kislino je treba uporabljati za zdravljenje bolečinskih simptomov diabetične polinevropatije.

Pregled 16 študij (9 študij z diabetično polinevropatijo in 7 študij z drugimi bolečimi stanji) je pokazala učinkovitost APK pri zdravljenju glavobola, sindroma karpalnega kanala in sindroma pekočih ust. Metaanaliza je bila izvedena samo s študijami, ki so uporabljale diabetično polinevropatijo. V primerjavi s placebom je zdravljenje z APK zmanjšalo skupno oceno simptomov. Metaanaliza podskupin je pokazala zmanjšanje zbadajoče bolečine, pekočega občutka, parestezije in otrplosti pri bolnikih, zdravljenih z APK, v primerjavi s placebom. Poleg tega sta oba načina dajanja, intravenski in peroralni, dokazala učinkovitost zmanjšanja skupno oceno simptomov. Zato je treba ALA uporabljati za zdravljenje bolečinskih simptomov diabetične polinevropatije. Vendar pa lahko standardizacija časa zdravljenja in odmerka pospeši odobritev APK za klinično uporabo pri diabetični polinevropatiji.

Vir: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/35026405/

1. FIZIČNA REHABILITACIJA

Različne tehnike rehabilitacije po operaciji sindroma karpalnega kanala ima koristi, vendar je potrebnih več študij.

Pregled 20 študij, s skupno 1445 udeleženci, je raziskalo učinkovitost rehabilitacije po operaciji CTS v primerjavi z brez zdravljenja, placebom ali drugim posegom. Preučevali so različne rehabilitacijske tretmaje, vključno z: imobilizacijo z ortozo za zapestje, prevezami, vadbo, nadzorovano hladno terapijo, terapijo z ledom, multimodalno rehabilitacijo rok, lasersko terapijo, električnimi modalitetami, desenzibilizacijo brazgotin in arniko. Obstajajo omejeni in na splošno nizko kakovostni dokazi v korist pregledanih posegov. Ljudje, ki so imeli operacijo CTS, morajo biti obveščeni o omejenih dokazih o učinkovitosti pooperativnih rehabilitacijskih posegov. Dokler ne bodo objavljeni rezultati več visokokakovostnih preskušanj, ki ocenjujejo učinkovitost in varnost različnih rehabilitacijskih zdravljenj, mora odločitev o zagotavljanju rehabilitacije po operaciji CTS temeljiti na strokovnem znanju zdravnika, pacientovih željah in kontekstu rehabilitacijskega okolja. Za raziskovalce je pomembno, da identificirajo bolnike, ki se odzovejo na določeno zdravljenje, in tiste, ki se ne odzivajo, ter izvedejo visokokakovostne študije, ki ocenjujejo resnost iatrogenih simptomov po operaciji, merijo delovanje in stopnjo vrnitve na delo ter nadzorujejo zmedenih spremenljivk.

Vir: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/23740605/

 

Fizioterapevtski in športnoterapevtski posegi dosegajo uspeh že po 2 tednih zdravljenja sindroma karpalnega kanala ter primerljivim uspehom z operacijo.

Pregled 26 študij je povzel trenutne študije o učinkovitosti fizioterapije in športnih terapevtskih posegov za zdravljenje sindroma karpalnega kanala (CTS) in se osredotoča na zmanjšanje simptomov in, kot sekundarni izid, izboljšanje funkcije roke. Manualna terapija se je izkazala za hitrejšo in enako učinkovito pri zmanjševanju bolečine in dolgoročnem izboljšanju delovanja v primerjavi z operacijo. Pozitivne učinke na simptome so pokazale tudi mobilizacijske tehnike, masažne tehnike, kineziotaping in joga kot terapevtske intervencije. Zaključek: Za obvladovanje blagega do zmernega CTS so fizioterapevtski in športnoterapevtski posegi značilni predvsem z uspehom že po 2 tednih zdravljenja ter primerljivim uspehom z operacijo in 3 meseci pooperativnega zdravljenja. Poleg tega bolniki niso izpostavljeni kirurškim tveganjem

Vir: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC9300529/

 

2. ZDRAVILA IN POSEGI

Peroralna zdravila, opornice, injekcije, elektroterapija, posebne ročne tehnike in vaje nevralnega drsenja blažijo simptome sindroma karpalnega kanala. Pregled 32 študij je pokazal, da obstajajo dokazi, ki podpirajo učinkovitost peroralnih zdravil, čeprav se zdi, da so injekcije učinkovitejše. Več konzervativnih zdravljenj lahko ublaži simptome in izboljša funkcionalno sposobnost bolnikov z blagim do zmernim sindromom karpalnega kanala SKK.  Sem spadajo opornice, peroralna zdravila, injekcije, elektroterapija, posebne ročne tehnike in vaje nevralnega drsenja ter različne kombinacije zgoraj naštetega.

Vir: https://www.sciencedirect.com/science/article/pii/S0213485316300949?via%3Dihub

 

Peroralni steroidi 

Peroralni steroidi so kratkoročno in srednjeročno učinkoviti, vendar optimalni odmerki in najboljša zdravila niso znani.

Najpogosteje uporabljena zdravila so prednizolon, metilprednizolon, deksametazon natrijev fosfat, triamcinolon acetonid, metilprednizolon acetat, lidokain in dietil-diklofenak.  Injekcije so pokazale izboljšanje simptomov, delovanja in osebnega vtisa bolnikov.

Vir: https://www.sciencedirect.com/science/article/pii/S0213485316300949?via%3Dihub

 

Injekcije plazme

5 študij  je potrdilo, da je infuzija plazme izboljšala klinično stanje bolnikov in da je bila infuzija plazme koristna za bolnike z blagim do zmernim sindrom karpalnega kanala. Zato se zdi, da so IP zanimiva alternativa za zdravljenje blage do zmerne SKK, ki še ni bila temeljito raziskana.

Vir: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/30022241/

 

OPERACIJA

Kirurški in konzervativni posegi zagotavljajo koristi pri zdravljenju sindroma karpalnega kanala.

10 študij je primerjalo učinkovistost kirurškega in nekirurškega zdravljenja. Kirurško zdravljenje je vključevalo (1) standardno sprostitev odprtega karpalnega kanala (SSOKK); (2) endoskopsko sproščanje karpalnega kanala; (3) SSOKK z dodatnimi postopki, kot so notranja nevroliza, epineurotomija ali tenosinovektomija; in (4) SSOKK z uporabo katere koli druge tehnike reza. Nekirurško zdravljenje je vključevalo (1) zapestne opornice, (2) injekcijo steroidov (brez omejitve števila injekcij) in (3) fizikalno terapijo, terapevtske vaje ali manipulacije. Dokazi zmerne kakovosti so pokazali, da so bili kirurški posegi boljši od opornice ali injekcije steroidov po 6 mesecih s tehtano povprečno razliko za funkcionalno stanje in za resnost simptomov. Kirurška skupina je imela boljše rezultate živčne prevodnosti po 6 mesecih. Pri 3 ali 12 mesecih niso opazili pomembnih razlik. Zaključili so, da tako kirurški kot konzervativni posegi zagotavljajo koristi pri zdravljenju SKK. Potrebne so nadaljnje študije o dolgoročnih rezultatih.

Vir: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC6966298/