Diagnostika in zdravljenje Parkinsonove bolezni

Kako se diagnosticira Parkinsonova bolezen?

Diagnoza Parkinsonove bolezni je večinoma klinični postopek, kar pomeni, da v veliki meri temelji na pregledu simptomov, postavljanju vprašanj in pregledu vaše zdravstvene anamneze s strani zdravnika. Možni so nekateri diagnostični testi in laboratorijski preizkusi, vendar so običajno potrebni za izključitev drugih bolezni ali določenih vzrokov.

Večina laboratorijskih preiskav ni potrebnih, razen če se ne odzivate na zdravljenje Parkinsonove bolezni, kar lahko kaže tudi na to, da imate drugo stanje.

Kateri testi se bodo opravili za diagnosticiranje Parkinsonove bolezni?

Ko zdravstveni delavci sumijo na Parkinsonovo bolezen ali morajo izključiti druga stanja, so možni različni slikovni in diagnostični testi. Ti vključujejo:

• Krvne preiskave (lahko pomagajo izključiti druge oblike parkinsonizma)
• Računalniška tomografija (CT)
• Genetsko testiranje
• Magnetna resonanca
• Pozitronska emisijska tomografija

Novi laboratorijski testi za diagnosticiranje Parkinsonove bolezni

Raziskovalci so odkrili možne načine za testiranje morebitnih kazalcev Parkinsonove bolezni. Oba nova testa temeljita na preverjanju protein alfa-sinukleina.

Testa temeljita na naslednjih metodah

• Lumbalna punkcija. Eden od teh testov išče napačno zgrnjene proteine alfa-sinuklein v cerebrospinalni tekočini, ki je tekočina, ki obdaja vaše možgane in hrbtenjačo. Ta test vključuje lumbalno punkcijo (punkcija ledvene hrbtenice), pri kateri zdravstveni delavec vstavi iglo v vaš spinalni kanal, da zbere nekaj cerebrospinalne tekočine za preiskavo.
• Biopsija kože. Drug možen test vključuje biopsijo površinskega živčnega tkiva. Biopsija vključuje odvzem majhnega vzorca vaše kože, vključno z živci v koži. Vzorci prihajajo s točke na hrbtu in dveh točk na nogi. Analiza vzorcev lahko pomaga ugotoviti, ali ima vaš alfa-sinuklein določeno vrsto okvare, ki bi lahko povečala tveganje za razvoj Parkinsonove bolezni.

Zdravljenje Parkinsonove bolezni

Parkinsonova bolezen je kronična nevrološka bolezen, ki prizadene živčne celice v možganih, ki so odgovorne za proizvodnjo dopamina. Dopamin je pomemben kemični prenašalec, ki možganom omogoča nadzor nad gibanjem. Čeprav Parkinsonova bolezen ni ozdravljiva, lahko zdravila, operativno zdravljenje in druge terapije pogosto olajšajo nekatere simptome.

Zdravila za Parkinsonovo bolezen

Zdravila lahko pomagajo pri zdravljenju simptomov Parkinsonove bolezni na naslednje načine:

• Povečajo raven dopamina v možganih
• Vplivajo na druge možganske kemikalije, kot so nevrotransmitorji, ki prenašajo informacije med možganskimi celicami
• Pomagajo pri obvladovanju simptomov, ki niso povezani z gibanjem

Glavno zdravilo za Parkinsonovo bolezen je Levodopa. Živčne celice uporabljajo Levodopo za tvorbo dopamina in tako nadomestijo zmanjšano količino v možganih. Z Levodopo se običajno jemlje še zdravilo, imenovano Karbidopa. Karbidopa preprečuje ali zmanjšuje nekatere neželene učinke zdravljenja z levodopo, kot so slabost, bruhanje, nizek krvni tlak in nemir, ter zmanjša potreben odmerek levodope za izboljšanje simptomov.

Osebe s Parkinsonovo boleznijo nikoli ne smejo prenehati jemati Levodopa brez posveta z zdravnikom. Nenadno prenehanje jemanja zdravila ima lahko resne neželene učinke, kot so nezmožnost gibanja ali težave z dihanjem.

Zdravnik vam lahko predpiše tudi druga zdravila za zdravljenje simptomov Parkinsonove bolezni, kot so:

• Dopaminski agonisti, ki spodbujajo tvorbo dopamina v možganih
• Zaviralci encimov (npr. zaviralci MAO-B, zaviralci COMT), ki povečajo količino dopamina v možganih s upočasnjevanjem encimov, ki razgrajujejo dopamin
• Amantadin, ki pomaga zmanjšati nehotene gibe
• Antiholinergiča zdravila, ki zmanjšajo tremor in mišično rigidnost

Globoka možganska stimulacija

Ljudem s Parkinsonovo boleznijo, ki se ne odzivajo dobro na zdravila, lahko zdravnik priporoči globoko možgansko stimulacijo. Med kirurškim posegom zdravnik vsadi elektrode v del možganov in jih poveže z majhno električno napravo, ki jo vsadi v prsni koš. Ta naprava in elektrode neboleče stimulirajo specifična področja v možganih, ki nadzorujejo gibanje, kar lahko pomaga ustaviti številne simptome Parkinsonove bolezni, povezane z gibanjem, kot so tremor, upočasnjeno gibanje in rigidnost.

Druge terapije

Druge terapije, ki lahko pomagajo pri obvladovanju simptomov Parkinsonove bolezni, vključujejo:

• Fizioterapijo, delovno terapijo in logopedijo: Terapije pomagajo izboljšati hojo in govor, zmanjšati tremor in rigidnost ter ohraniti kognitivne funkcije.
• Zdravo prehrano: Uravnotežena prehrana, bogata s sadjem, zelenjavo, polnozrnatimi žitaricami in pustimi beljakovinami, lahko pomaga ohraniti splošno zdravje in dobro počutje
• Redno vadbo: Redna telesna aktivnost, kot so hoja, plavanje ali kolesarjenje, lahko pomaga izboljšati moč, ravnotežje in koordinacijo ter zmanjšati utrujenost
• Masažo: Masaža lahko pomaga sprostiti mišice in zmanjšati napetost
• Jogo in tai chi: Te prakse lahko izboljšajo gibljivost, prožnost in koordinacijo ter zmanjšajo stres

Pomoč za ljudi s Parkinsonovo boleznijo

Čeprav napredovanje Parkinsonove bolezni poteka različno hitro, lahko sčasoma vpliva na vsakodnevne dejavnosti osebe. Soočanje s temi spremembami je lahko težavno tako za bolnike kot za njihove družine. Na voljo je veliko virov podpore, ki lahko pomagajo pri obvladovanju bolezni in izboljšanju kakovosti življenja. Ti viri vključujejo:

• Društva za bolnike s Parkinsonovo boleznijo: Ta društva nudijo informacije, podporne skupine in zagovorništvo za ljudi s Parkinsonovo boleznijo in njihove družine
• Strokovnjake za socialno delo: Strokovnjaki za socialno delo lahko pomagajo pri oceni potreb bolnikov in njihovih družin ter pri usmerjanju do ustreznih virov
• Psihologe in psihiatre: Ti strokovnjaki lahko pomagajo pri obvladovanju čustvenih izzivov, ki so povezani s Parkinsonovo boleznijo, kot so depresija, tesnoba in strah
• Skrbnike na domu: Skrbniki na domu lahko pomagajo pri opravilih v domu, osebni negi in prevozu

Pomembno je, da se ljudje s Parkinsonovo boleznijo in njihove družine povežejo s temi in drugimi viri podpore, da bi dobili potrebno pomoč in izboljšali kakovost svojega življenja.